VSRS Sklep in sodba II Ips 53/2007

1. Postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 13. 4. 2007, se nadaljuje.

2. Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev o zahtevkih glede regresov za letni dopust.

3. Reviziji se ugodi v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev o zahtevku za plačilo zapadlih zakonskih zamudnih obresti (od posameznih zneskov prisojenih neto plač) v obdobju od 18. 10. 1992 do vključno 16. 4. 1994 in se v tem delu sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v tem delu pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se v navedenem obrestnem delu tožbeni zahtevek zavrne.

4. V preostalem delu se revizija zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 484,58 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izpolniti obveznosti družbe T. d.o.o. iz naslova plač in regresov za letni dopust, ker navedene družbe, kot njen edini družbenik, ni pravočasno uskladil z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija toženec z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni imel, in tudi ni mogel imeti, vpliva na uskladitev družbe s predpisi ZGD. Tudi če bi ravnal drugače in svojo družbo uskladil z določbami ZGD, se za tožečo stranko ne bi nič spremenilo, saj družba ni imela nobenih sredstev, s katerimi bi lahko pokrila svoje obveznosti do nje. Podaja ugovor zastaranja in v zvezi s tem navaja, da je treba upoštevati triletni zastaralni rok, ne pa petletnega. Bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vidi v tem, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do njegovih pritožbenih navedb o tem, da njegova opustitev uskladitve družbe ni vplivala na položaj tožeče stranke. Na presojo sodišča druge stopnje, da mu je mogoče pripisati premalo skrbno ravnanje v zvezi z uskladitvijo družbe z določbami ZGD, toženec odgovarja, da je "ukrenil vse, kar je bilo možno in potrebno v pogledu oživljanja in nadaljnjega življenja svoje družbe, vendar pa v teh naporih ni bil uspešen."

4Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5Vrhovno sodišče je 13. 4. 2007 postopek prekinilo, ker je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod - B, Ur. l. RS, št. 31/2007). Ustavno sodišče je 21. 6. 2007 (odločba U-I-117/07-19, Ur. l. RS, št. 38/2007) razveljavilo drugi in četrti člen ZFPPod - B ter odločilo, da se pred uveljavitvijo ZFPPod - B začeti sodni postopki nadaljujejo po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99, 93/2002 Odl.US: U-I-135/00-77, 117/2006-ZDDPO-2, 33/2007-ZSReg-B).

6Revizija ni dovoljena glede odločitve o zahtevkih iz naslova regresov za letni dopust. V preostalem delu je dovoljena, pri čemer je utemeljena glede obrestnega dela zahtevka za obdobje do vključno 16. 4. 1994, glede odločitve o zahtevkih iz naslova plač in preostalega dela obrestnega zahtevka pa je neutemeljena.

O zavrženju nedovoljenega dela revizije 7. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

8Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o dveh zahtevkih: zahtevku za plačilo neto zneskov plač (ter pripadajočih davkov in prispevkov) in zahtevku za plačilo neto zneskov regresov za letni dopust (ter pripadajočih davkov in prispevkov). Ker zahtevka temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega od njiju, pri čemer se upošteva le vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Seštevek bruto zneskov regresov za letni dopust, od katerih tožeča stranka zahteva plačilo pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov, znaša 1.041,45 EUR (prej 249.572 SIT), kar pomeni, da vrednost tega zahtevka ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Presoja dovoljenega dela revizije 10. Toženec je bil edini družbenik in direktor leta 1991 ustanovljene družbe T. d.o.o., do katere je imela tožeča stranka terjatev iz naslova plač ter pripadajočih davkov in prispevkov. Družba T. d.o.o. v zakonskem roku, to je do 31. 12. 1994, svojega statusa ni uskladila z določbami ZGD (580. člen ZGD).

11Družbeniki, katerih družba se v zakonsko določenem roku ni uskladila z določbami ZGD, odgovarjajo upnikom za terjatve svojih družb z vsem svojim premoženjem (šesti odstavek 580. člena ZGD ter 77. člen in prvi odstavek 5. člena ZGD), razen če dokažejo, da v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/02) niso mogli vplivati na uskladitev družbe z določbami ZGD.

12Presoja sodišč nižjih stopenj, da toženec ni imel položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika v smislu zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, je materialnopravno pravilna. Kot edini družbenik in direktor družbe je bil celo edini, ki je imel vpliv na to, ali se bo njegova družba uskladila z določbami ZGD ali ne. Ker se ni, je zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženec odgovarja za obveznosti, ki jih je imela njegova družba do tožeče stranke, materialnopravno pravilen.

13Spremenjene tržne razmere in prizadevanja za oživitev podjetja toženca ne oproščajo njegove odgovornosti. Z možnostjo vpliva družbenika na uskladitev družbe je namreč mišljen položaj družbenika v družbi in s tem povezana možnost njegovega vpliva na sprejemanje odločitev v njej, ne pa možnost vpliva na (bodisi osebne, bodisi zunanje) okoliščine, ki so privedle k opustitvi dolžnega ravnanja - uskladitve družbe z določbami ZGD. Prav tako ni pomembno, ali je bila tožeča stranka zaradi toženčeve opustitve dolžnega ravnanja postavljena v slabši položaj. Iz šestega odstavka 580. člena ZGD namreč jasno izhaja, da je sankcija neomejene solidarne odgovornosti toženca za obveznosti svoje družbe nastopila že s samim potekom predpisanega roka za uskladitev, neodvisno od morebitnega obstoja zlorabe družbe, koristi družbenikov ali neposrednega oškodovanja upnikov (tako tudi Ustavno sodišče v 30. točki obrazložitve zgoraj navedene odločbe).

14Ker pritožbene navedbe o tem, da bi bilo za tožečo stranko vseeno, če bi toženec svojo družbo uskladil z določbami ZGD, niso imele nobenega pomena za odločitev v zadevi, jih sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni bilo dolžno presojati (prvi odstavek 360. člena ZPP). To pomeni, da ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

15Toženčev ugovor zastaranja je utemeljen glede zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo do vključno 16. 4. 1994. Glede glavnice in glede preostalega dela obrestnega zahtevka pa je neutemeljen. V času nastanka spornega razmerja veljavni delovnopravni predpisi niso urejali vprašanja dolžine in teka zastaralnih rokov, zato so se v zvezi s tem uporabljala določila ZOR.(2) Za glavno terjatev iz naslova neto zneskov plač ter pripadajočih prispevkov in davkov je tako veljal splošen petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), za zamudne obresti kot stranske občasne terjatve pa triletni zastaralni rok (prvi odstavek 372. člena ZOR). Vtoževane terjatve tožeče stranke do družbe T., d.o.o. iz naslova plač so zapadale v mesečnih presledkih od 18. 10. 1992 dalje, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe 17. 4. 1997 še niso bile zastarane. Prav tako niso bile zastarane terjatve iz naslova zamudnih obresti, ki so zapadale v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Tiste, ki so zapadle pred tem (v obdobju od 18. 10. 1992 do vključno 16. 4. 1994) pa so bile ob vložitvi tožbe zastarane, kar pomeni, da je bil v tem delu toženčev ugovor zastaranja utemeljen.

16V delu, v katerem je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je sedaj pritožbi toženca delno ugodeno in sodba sodišča prve stopnje spremenjena tako, da je obrestni del zahtevka tožeče stranke, ki je zastaral, zavrnjen. V preostalem delu pa je Vrhovno sodišče, glede na to, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka in da je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17Vrhovno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka. Ker je toženec uspel le s sorazmerno majhnim delom revizije in ker zaradi tega niso nastali posebni stroški, ni spreminjalo odločitev sodišč nižjih stopenj, da toženec sam krije svoje stroške pravdnega postopka in da je tožeči stranki dolžan povrniti njene. Hkrati pa je odločilo, da toženec sam krije tudi stroške revizije, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške utemeljenega odgovora na revizijo (tretji odstavek 154. člena ZPP). To so stroški sestave odgovora na revizijo v višini 344,25 EUR skupaj z 20% DDV in s tem nastalimi materialnimi stroški (2%) ter sodna taksa za odgovor na revizijo v višini 64,95 EUR. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve posebnih stroškov posveta s stranko in poročila stranki, saj so ti stroški že vključeni v stroške sestave odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24.5.2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30.5.2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008. Op. št. (2): Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 172/99 z dne 4. 7. 2000, sodbi VIII Ips 219/99 z dne 20. 6. 2000 ter sodbi in sklepu VIII Ips 277/2001 z dne 26. 11. 2002.