VSRS Sodba in sklep II Ips 767/2005

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija del sodbe, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 1.700.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 962.392,50 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Višja tožbena zahtevka iz obeh naslovov (tožnik je iz naslova nepremoženjske škode skupaj zahteval še 9.136.005 SIT, iz naslova premoženjske škode pa še dodatnih 2.069.836,56 SIT) pa je zavrnilo. Ob tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 151.987 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še znesek 1.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 509.708 SIT. Sicer je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je tožniku priznalo celotno zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, medtem ko je glede zadoščenja za ostale uveljavljane oblike nepremoženjske škode in glede dela premoženjske škode soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča.

Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim zahtevku za odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter za strah ni bilo ugodeno oziroma ni bilo ugodeno v celoti, in zoper del, s katerim ni bilo ugodeno delu zahtevka za povrnitev premoženjske škode, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče uporabilo pravo napačne države, ko je za podlago odločitve izbralo slovensko pravo, saj Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP) pri odškodninskem statutu izrecno določa, da se za oškodovanca uporablja ugodnejše pravo. Pri tem zakon ne zapoveduje nikakršne povezanosti posameznih oblik pravno priznanih nepremoženjskih škod, temveč je za različne oblike nepremoženjske škode treba uporabiti različno pravo, če je to za oškodovanca ugodnejše. Prav tako ni jasno, kolikšna odškodnina pripada neutemeljeno priprtemu za posamezen dan odvzema prostosti, sodišče pa tožniku ne bi smelo prisoditi nižje odškodnine za posamezen dan pripora, kot mu jo je pred pravdo ponudila tožena stranka. Revizija nato navaja, da je strah, ki je bil izredno močan in intenziven, prerasel v samostojno obliko škode. Dokaz za to je tožnikova posledična osivelost in izpadanje las. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in žalitve časti in dobrega imena bi sodišče tožniku moralo prisoditi odškodnino. V delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, revizija očita, da so bili stroški za pretipkanje dnevnika, ki ga je tožnik spisal, ko je bil v priporu, potrebni za postopek, zato je bil zahtevek za njihovo povrnitev neutemeljeno zavrnjen. Neutemeljeno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z zahtevkoma, naslovljenima na Državno pravobranilstvo RS pred vložitvijo tožbe. Iz gramatikalne razlage Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP ) namreč izhaja, da so pravdni stroški le tisti stroški, ki nastanejo tekom pravde, uveljavljani stroški pa to niso, temveč so t. i. predpravdni stroški. V zvezi z izgubljenim zaslužkom sodišče ni upoštevalo, da tožnik prihodke delno pridobiva tudi s samostojnim podjetništvom. Samostojni podjetnik vnaprej ne more definirati, katere posle bo v prihodnosti opravljal, bistvo take dejavnosti je v nenehni borbi za pridobivanje poslov. Kolikšen izpad v dohodku je tožnik utrpel, je izkazal s predloženimi davčnimi odločbami. Sodišče tudi ni upoštevalo, da zdravnika ni mogoče obiskati kar tako, takrat, ko si pacient to zaželi, temveč le na dan, ki ga določi zdravnik. Prav tako sodišče ni razumelo, da je narava projektnega dela taka, da se delo pogosto opravlja tudi na dela proste dni. Revizija navaja še, da je pritožbeno sodišče potrdilo ključ delitve pravdnih stroškov glede na dosojeno odškodnino, pri čemer se odločitev o temelju ne upošteva. Pri tem ni navedlo pravne podlage za tako odločitev, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu, v katerem tožnik izpodbija tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je sodišče odločilo o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena. V ostalem je revizija dovoljena, a neutemeljena.

Glede sklepa o zavrženju revizije:

Odločba o stroških se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), zoper sklep pa je revizija dovoljena le, kadar gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker v tem primeru odločitev o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, je sodišče v skladu s 374. in 377. členom ZPP revizijo v tem delu zavrglo.

Glede sodbe o zavrnitvi revizije:

Revizija sicer uveljavlja vse zakonsko predvidene revizijske razloge, vendar se vsebinsko ukvarja zgolj z vprašanji uporabe materialnega prava. Tako ne navede določb postopka, ki naj bi bile prekršene, kršitev, ki naj bi bile storjene, pa tudi ne opredeli. Revizijsko sodišče se zato, izhajajoč pri tem iz 371. člena ZPP, z vprašanjem bistvenih kršitev določb postopka ni ukvarjalo, na očitke glede zmotne uporabe materialnega prava pa odgovarja po vrsti, kot so bili nanizani v reviziji.

Stališču revizije, da je sodišče zmotno uporabilo določila ZMZPP, ko je za odločanje v zadevi uporabilo slovensko pravo, ni mogoče pritrditi. Omenjeni zakon glede deliktnega statuta v 30. členu določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost primarno uporabi pravo kraja, kjer je bilo škodno dejanje storjeno. Navezna okoliščina kraja nastopa škodne posledice pa lahko pride v poštev (še)le, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da mora biti pravo, do katerega ta okoliščina pripelje, za oškodovanca ugodnejše, drugi pogoj, ki ga revizija ne omenja, pa je, da je povzročitelj kraj nastopa posledice mogel in moral predvideti. Pravo kraja, kjer je škodna posledica nastopila, tako pride v poštev zgolj in edino, če je stranka, ki je škodo povzročila, objektivno mogla in morala računati s tem, da bo morebitni spor podvržen presoji po takem pravu. Po ugotovitvah sodišča je tožniku največji del negmotnih škodnih posledic nastal že v priporu, to je v Republiki Sloveniji, izjema so le duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede teh pa v predmetnem primeru ne toženi stranki ne komurkoli drugemu objektivno ne bi bilo mogoče očitati, da bi se možnosti nastopa take škodne posledice, kot jo je eventualno utrpel tožnik (izpad in osivelost las), v času priprtja moral zavedati in z njo računati. To še zlasti velja, če upoštevamo, da so tako policisti kot osebje v priporu po ugotovitvah sodišča s tožnikom ravnali korektno, da ga niso maltretirali oziroma z njim ravnali nečloveško, ponižujoče, da torej v času trajanja pripora tožnik ni doživel ničesar takšnega, kar bi lahko kakorkoli dalo slutiti, da utegnejo kasneje sploh nastati posledice take narave, še manj pa, da bi te lahko nastopile tam, kjer nato dejansko so. Pogoj objektivne predvidljivosti oziroma pričakovanja tako ni bil izpolnjen, zato je sodišče zadevo pravilno podvrglo presoji po slovenskem pravnem redu.

Sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju odločilnih okoliščin posameznega primera odmeri na podlagi meril iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.; v nadaljevanju ZOR) oziroma 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Za zadostitev pravnemu standardu pravične odškodnine mora sodišče ugotoviti tako intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina mora biti torej individualizirana, prilagojena posebnostim posameznika oz. posameznega primera, prav tako pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava kažejo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Določitev pavšalnega zneska za dan neutemeljeno odvzete prostosti, kar predlaga revizija, bi pomenila odstop od zakonsko začrtanih smernic načina sodne odmere odškodnine, to je od napolnjevanja vsebine pravnega standarda pravične odškodnine v vsakem posameznem primeru. S tem pa namena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v primernem zadoščenju oškodovanca, ne bi bilo mogoče doseči.

V zvezi s stališčem revizije, da predstavljajo tako strah kot tudi duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti posebno, dodatno škodo, za katero bi bilo potrebno odmeriti še dodatno odškodnino, revizijsko sodišče odgovarja, da je v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost.(1) Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine primera, kot so npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, publiciteta o kaznivem dejanju, ki je vplivala na oškodovančeva razmerja po vrnitvi iz pripora, prizadetost časti zaradi ugleda, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po odvzemu prostosti itn. Tudi odškodnino za strah je potrebno presojati skupaj oziroma v okviru pravične odškodnine zaradi okrnitve svobode.(2) Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči tožniku glede na ugotovljene okoliščine primera odškodnino iz naslova okrnitve svobode odmerili v povsem primerni višini.

Kljub navedenemu pa se lahko v primerih, ko obstoji dodatna škoda, ki se kaže npr. kot duševno trpljenje oškodovanca zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, prisodi odškodnina tudi za to obliko škode. Vendar za sklep, da je kakšna od zgoraj navedenih oblik, kot pravi revizija, prerasla v samostojno obliko škode, ni podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča, še posebej ne v tistih, ki se tičejo duševnih bolečin tožnika zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik hudih psihičnih posledic oziroma motenj ni trpel, da je osebnostno nespremenjen, da svoje delo še naprej opravlja in da je tudi njegov družinski status po priporu ostal enak. Na taki podlagi, v katero na ravni revizijskega odločanja ni več mogoče posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa odškodnine za morebitno dodatno obliko nepremoženjske škode ni mogoče prisoditi.

Revizijski očitki o neutemeljenosti zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na stroške za pretipkanje tožnikovega pripornega dnevnika in stroške za zahtevka, pred pravdo naslovljena na Državno pravobranilstvo RS, so zmotni. V obeh primerih gre za izdatke, ki so tožniku nastali zaradi postopka še pred njegovim začetkom. Ti izdatki niso škoda in s škodnim dogodkom, iz katerega izvira odškodninska odgovornost tožene stranke, niso v neposredni (vzročni) zvezi. Ker jih je tožnik v pravdi uveljavljal kot premoženjsko škodo, je sodišče odškodninski zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Zmotni so tudi nadaljnji revizijski očitki, ki izražajo nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje glede izgubljenega dobička. Tožnik je s tožbo zahteval zgolj povrnitev dobička, izgubljenega zaradi nemožnosti opravljanja samostojnega projektnega oziroma, kot pravi v reviziji, podjetniškega dela v času trajanja pripora (15 dni) in nato še v času okrevanja (5 dni) ter v dneh, ko je imel opravke, povezane s škodnimi posledicami (skupaj 4 dni). Za priznanje te vrste škode bi moral tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati utemeljenost pričakovanja ustvaritve dobička v zatrjevani višini, ki bi ga v tem obdobju dosegel, če škodnega dogodka oziroma ravnanja tožene stranke ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR). Vendar pa, kot izhaja iz obrazložitev sodb obeh sodišč, tožnik ni dokazal, da bi prav v dneh, na katere je meril z zahtevkom, tudi dejansko, ob normalnem teku stvari (lahko) opravljal projektno delo in ustvarjal zatrjevani dobiček. Tak sklep je sodišče sprejelo na podlagi naslednjih ugotovitev o pravnorelevantnih dejstvih: – tožnik je takoj po vrnitvi v domovino z družino odpotoval na vnaprej plačan dopust in bi izpad dobička v tem času utrpel v vsakem primeru, – tožnikovo delo na takih in drugačnih projektih je zgolj dodatno, neredno delo ob njegovem siceršnjem delu na univerzi, ki ga opravlja večino časa, v tožnikovem delovnem vsakdanu pa je že tako precej fleksibilnosti in posledično možnosti samodejnega časovnega razporejanja delovnih obveznosti, – v zadevno obdobje 24 dni so zajeti tudi dela prosti dnevi in – kakšnih konkretnejših okoliščin, poslov, ki bi jih lahko opravil v obdobju, na katerega se sklicuje in ki bi kaj več kot le splošno kazali na možnost doseganja dobička, tožnik niti ni zatrjeval.

Revizija resda opozarja, da se je tožnik skliceval na izpad dohodka v letu 2000 v primerjavi s prejšnjimi leti (predložil je davčne odločbe, ki to izkazujejo) in na ta način poskušal dokazati verjetnost nastanka zatrjevanega dobička. Vendar je ta okoliščina po presoji revizijskega sodišča glede na časovni okvir 24 dni, v katerega je zahtevek iz naslova izgubljenega dobička postavljen, presplošna oziroma premalo konkretna za zadostitev standardu utemeljenega pričakovanja, da bi bil – upoštevaje zgornje dejanske ugotovitve – prav v časovnem obdobju, opredeljenem v tožbi, dosežen zatrjevani dobiček.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

--------

Op. št. (1): Glej npr. zadeve II Ips 268/94, II Ips 492/99, II Ips 604/2003. Op. št. (2): Glej II Ips 604/2003.