VSRS Sklep II IPs 236/2006

Revizija se zavrne.

Z. z. je bila v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS 27/1991, v nadaljevanju ZDen) lastnica nepremičnin, vpisanih v vložek št. 1339 k.o. ..., v naravi poslovne zgradbe z dvoriščem. Lastnica je postala z nakupom od ČGP ... na podlagi prodajne pogodbe z dne 28.4.1989. Zgradba je bila leta 1959 nacionalizirana 20-im takratnim solastnikom in je bila Z. z. zavezanka za vrnitev po določbi 59. člena ZDen.

S skrbnikom že umrlega denacionalizacijskega upravičenca E. Z. je Z. z. sklenila poravnavo, da mu namesto vračila deleža nepremičnine plača odškodnino. Upravni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, je zato z odločbo z dne 30.9.1998 Zadružno zvezo zavezal, da mora upravičencu plačati 63.000 DEM v dveh obrokih najpozneje do konca istega leta. V isti odločbi je (v 6. točki) ugotovil, da znaša vrednost celotne nepremičnine po stanju ob razlastitvi 621.359 DEM in po stanju ob vrnitvi 1.332.276 DEM ter da delež upravičenca, ki je bil solastnik do 1/20-ine, znaša 31.068 DEM.

Po določbi 73. člena ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se po istem zakonu vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in sicer v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada.

Z. z. je od Slovenske odškodninske družbe zahtevala 7.143.756,97 SIT odškodnine v obveznicah kot ekvivalent prometne vrednosti E. Z. vrnjenega deleža v času vrnitve, to je v času izdaje odločbe o denacionalizaciji 30.9.1998, od takrat dalje pa je zahtevala tudi zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le delno: nasprotni udeleženki je naložilo, da mora predlagateljici v roku 15 dni plačati 31.068 DEM v obliki obveznic v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe (upravnega organa z dne 30.9.1998) in z obrestmi po obrestni meri, ki velja pri treh največjih bankah. V preostalem je predlog zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je takšen sklep delno spremenilo: odločilo je, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici plačati 31.068 DEM v obveznicah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa. V preostalem je sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Z. z. izpodbija z revizijo zavrnilno odločitev pritožbenega sodišča glede glavnice, glede roka plačila in glede obresti. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevala odškodnino po 73. členu ZDen, ki jo je treba odmeriti po vrednosti nepremičnine, kot jo določajo predpisi o razlastitvi in ne po vrednosti, ugotovljeni na podlagi predpisov o denacionalizaciji. Nižji sodišči sta storili prav to. Tudi glede roka in načina plačila ter zamudnih obresti je treba uporabiti predpise o razlastitvi.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Temeljni namen ZDen je bil popraviti krivične posege v premoženje neposredno na podlagi predpisov ali z različnimi prisilnimi ukrepi državnih organov v določenem obdobju po drugi svetovni vojni, ne da bi pri tem preko dopustne mere trpeli javni interes in pravice, ki so jih na nacionaliziranem premoženju pridobili drugi pravni subjekti. Zato je bil krog zavezancev za vrnitev premoženja določen tako, da sta bila varovana javni interes in zasebna lastnina in da ni pretila bistvena okrnitev dejavnosti pravnih subjektov z družbenim kapitalom, v sredstvih katerih so nepremičnine, ki so predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-323/94). Družbene pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem, so po določbi 51. člena ZDen zavezanke za vrnitev in sicer ne glede na to, ali so premoženje pridobile odplačno ali neodplačno. Toda samo tiste, ki so ga pridobile odplačno, so po določbah 73. člena ZDen upravičene do odškodnine po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini v obliki obveznic in v breme Slovenske odškodninske družbe (prej Slovenskega odškodninskega sklada). Tiste, ki so nepremičnine pridobile neodplačno, pravice do odškodnine nimajo.

ZDen v primeru, ko je zavezanec nepremičnino prejel odplačno, za določitev višine odškodnine napotuje na uporabo predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Predlagateljica je v pritožbi trdila, da je prvostopenjsko sodišče višino odškodnine odmerilo na podlagi kriterijev, ki jih določajo predpisi o denacionalizaciji in ne na podlagi kriterijev, ki jih določajo predpisi o razlastitvi. Pritožbeno sodišče pa pravilnosti odločitve o višini odškodnine in o obrestih sploh ni preizkusilo, ker je menilo, da predlagateljica ni upravičena do odškodnine in sicer zato, ker nepremičnine upravičencu do denacionalizacije ni vrnila, vrnitev pa je, poleg odplačne pridobitve, nujna predpostavka pravice do odškodnine.

Stališče pritožbenega sodišča, da predlagateljici ne pripada nikakršna odškodnina, ker je nepremičnina ostala v njenem premoženju, je materialnopravno zmotno. Res je, da nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu ni vrnila v naravi, vendar samo zato ne, ker mu je namesto vrnitve plačala njeno tržno vrednost. Nepremičnino, ki jo je pridobila odplačno, je torej v lasti obdržala tako, da jo je še enkrat plačala (oziroma kupila). Nesporno je, da jo je sicer bila dolžna vrniti v naravi. Zato je treba šteti, da je predlagateljica denacionalizacijskemu upravičencu nepremičnino vrnila (in jo od njega znova odkupila) ter je zato upravičena do odškodnine po določbah 73. člena ZDen. Namen te določbe je namreč ravno v preprečitvi oškodovanja tistih pravnih subjektov, ki so nepremičnine pridobili odplačno, pa so jih morali vseeno vrniti denacionalizacijskim upravičencem. Če zanje ne bi bila z zakonom predvidena odškodnina, bi odprava krivice prvotnemu razlaščencu povzročila novo krivico prav njim. Okoliščina, da je zavezanec nepremičnino obdržal, a proti ponovnemu odplačilu njene vrednosti, bi jo pa bil dolžan vrniti v naravi, če upravičenec ne bi pristal na denarno odplačilo, ne more imeti za posledico izgube pravice do odškodnine po določbah 73. člena ZDen. Vpliva lahko le na njeno višino (ne more preseči višine zneska, ki ga je zavezanec plačal upravičencu). Če bi obveljalo stališče pritožbenega sodišča, bi bili zavezanci, ki z upravičenci sklenejo poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije po določbah 69. člena ZDen, v neenakopravnem položaju s tistimi zavezanci, ki so nepremičnino vrnili v naravi, za kar v zakonu ni podlage in kar zagotovo ni v skladu z njegovim namenom.

Materialnopravno podlago za določitev višine odškodnine v konkretnem primeru predstavlja Zakon o stavbnih zemljiščih (uradni list RS št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), ki ga je treba uporabiti skladno z določbami tretjega odstavka 177. člena sedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS št. 110/2002, v nadaljevanju ZUREP-1), po katerih se postopki za določitev odškodnine, ki so se pričeli po ZSZ, nadaljujejo po prejšnjih predpisih.

ZSZ v 26. členu določa, da se odškodnina odmeri po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa iz 33. člena, to je sklepa o začetku razlastitvenega postopka. V obravnavani situaciji bi bil ta čas primerljiv s časom uvedbe postopka za določitev odškodnine. V letu 2002, ko je bil ta postopek pričet, je tržna vrednost nepremičnine, na kateri je imel denacionalizacijski upravičenec delež 1/20-ine, znašala 285.750.279 SIT, kar je med udeleženkama postopka nesporno. Vrednost deleža, ki ga je predlagateljica odplačala in je zanj upravičena do odškodnine po 73. členu ZDen, znaša 14.287.513,90 SIT oziroma ob njenem izrecnem priznanju, da je bila zaradi vlaganj nepremičnina ob zaključku denacionalizacijskega postopka še enkrat več vredna kot ob nacionalizaciji, 7.143.756.51 SIT, kolikor predlagateljica tudi uveljavlja.

Toda predlagateljica ni upravičena do zahtevanega zneska kot tržne vrednosti na dan pričetka postopka, če je denacionalizacijskemu upravičencu plačala za njegov delež nepremičnine manj. Tudi v tem primeru velja temeljno pravilo odškodninskega prava, da odškodnina ne more presegati višine škode. In prav v tem je ovira za spremembo odločitve, ki se nanaša na višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je predlagateljica denacionalizacijskemu upravičencu plačala 63.000 DEM (kar je nekoliko manj od zahtevanega zneska), vendar je od tega na poplačilo vrednosti nepremičnine odpadlo le 31.068 DEM, preostanek pa predstavlja odškodnino za nemožnost uporabe nepremičnine od uveljavitve ZDen do vrnitve po 72. členu ZDen. Predlagateljica je v pritožbi sicer (enako kot že med postopkom, npr. v vlogi z dne 9.10.2002 na listovni št. 10 spisa) to ugotovitev smiselno grajala, ko je trdila, da je 63.000 DEM znašala »izpogajana » tržna vrednost nepremičnine, a sodišče druge stopnje teh pritožbenih trditev zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni obravnavalo, revizija pa tega ne uveljavlja kot procesno kršitev. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Na dejansko ugotovitev, da je bilo iz naslova tržne vrednosti nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu plačanih 31.068 DEM, ostali del izplačila pa predstavlja odškodnino zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine po 72. členu ZDen, je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano. Upoštevaje navedeno je izpodbijana (zavrnilna) odločitev o višini odškodnine materialnopravno pravilna.

Rok za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za plačilo katere je zavezanka Slovenska odškodninska družba, predpisuje Zakon o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS št. 7/93 ZSOS) v tretjem odstavku 6. člena in v prvem členu njegove novele (Uradni list RS št. 48/94l) in ne more biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Izpodbijana odločitev je skladna z navedeno zakonsko določbo. Ne določa pa ZSOS pravice do zamudnih obresti za primer zamude pri izplačilu odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (prej sklada). Prav tako je ne določa Uredba o izdajanju obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS št. 61/96, v nadaljevanju Uredba). Predlagateljica meni, da pravno podlago za prisojo zakonskih zamudnih obresti predstavljajo predpisi o razlastitvi, v konkretnem primeru ZSZ, ki določa, da obveznost plačila odškodnine zapade z dnem odločbe o razlastitvi (v obravnavanem primeru z dnem odločitve o denacionalizaciji) in da od takrat dalje tečejo zamudne obresti. Njeno mnenje je po prepričanju revizijskega sodišča zmotno. Nobeden od zgoraj navedenih predpisov ne določa obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri izročitvi obveznic. Na različne načine zagotavljajo le ohranitev vrednosti odškodnine, za primere, kakršen je obravnavani npr. s pretvorbo tuje valute v domačo na dan izročitve obveznic. Sistem izplačevanja odškodnin denacionalizacijskim upravičencem je v 73. členu ZDen urejen celovito. Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih. Tak predpis je Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), ki dolžnost plačila zamudnih obresti določa le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odstavek 378. člena). Odškodnina po 73. členu ZDen pa se poravna v obveznicah in ne v denarju. Če bi zakonodajalec nameraval v nasprotju z navedenim priznati pravico do zamudnih obresti tudi od odškodnine, plačljive v obveznicah, bi to moral izrecno predpisati in določiti način njihovega ugotavljanja oziroma obračunavanja (npr. od katere osnove ipd.).

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).