VSRS Sodba I Ips 34/2006

Zahteva zagovornikov obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 300.000 (tristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

I. Okrajno sodišče v Celju je obsojenega F.Z. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ ter mu z uporabo omilitvenih določil izreklo denarno kazen v znesku 500.000 SIT, katero mora obsojenec plačati v roku enega meseca. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 17.1.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti kot navajajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost izpodbijane sodbe. V zahtevi navajajo, da je višje sodišče zavzelo stališče, da na parkirišču ni bilo najti sledov, ki bi potrjevali, da je sploh katera od poškodb nastala na parkirišču. To pa je v nasprotju z listinami v spisu - uradni zaznamek policista A. z dne 22.1.2000. Obsojenec je šele dva dni po ogledu s strani policistov izpolnil obrazec "prijava o poškodbi vozila - strojelomne škode", v kateri je prijavil le poškodbo zadnjega desnega boka vozila - odrezana pločevina. Namen obsojenca je bil, da se ugotovi obseg poškodbe, ki je nastal na parkirišču (zadnji desni bok vozila) in obsojenec ni prijavil nobenih drugih poškodb, ki jih je utrpel pred tem nesrečnim dogodkom na drugem kraju. Višje sodišče je vse to prezrlo in s kršitvijo kazenskega zakona neutemeljeno prejudiciralo obsojenčev namen, da je želel uveljavljati škode v višini 584.675 SIT, ko pa obsojenec niti ni vedel za višino škode. Zato je po mnenju zagovornikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojencu očitano kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, nima izpolnjenih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije in je sodišče kršilo kazenski zakon, ko je kljub pritožbenemu sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 178/2002, obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja "zavarovalniške goljufije", ki v kazenskem zakoniku sploh ni predvideno.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo podanem skladno z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP dne 6.2.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je kot razlog z vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti, - da je Vrhovno sodišče v svoji odločbi opr. št. I Ips 118/2002 in 178/2002 (na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki tudi sklicujejo) že presodilo, da je v okviru splošnega opisa kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ mogoče obravnavati in sankcionirati tudi primere tako imenovanih "zavarovalniških goljufij", zato se v zvezi z navedbami vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da kazenski zakonik takšnega kaznivega dejanja ne predvideva, Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz navedene svoje odločbe.

V.1. Kršitve Kazenskega zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, zagovornik v zahtevi ni konkretiziral. Navedbe v zahtevi, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima izpolnjenih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno in da protipravna premoženjska korist v opisu dejanja ni konkretizirana, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, poskusil spraviti zavarovalnico z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (da je škodo na njegovem vozilu na parkirišču dne 21.1.2000 povzročil neznani povzročitelj) v zmoto in jo s tem zapeljal, da bi mu v škodo svojega premoženja izplačala odškodnino, ko je 24.1.2000 pri zavarovalnici vložil "prijavo o poškodbi vozila strojelomne škode", v kateri je navedel, da mu je neznani povzročitelj dne 21.1.2000 v Š. na parkirnem prostoru poškodoval zadnji desni bok vozila in iz naslova zavarovanja po svoji polici (delni kasko H-parkirišče) uveljavljal odškodnino v znesku 584.675 SIT, vendar pa zavarovalnica odškodnine ni izplačala, ker je bilo ugotovljeno, da do poškodb vozila ni prišlo tako kot je navajal v prijavi, ker je vozilo bilo poškodovano v nesreči istega dne v kraju V., ki jo je sam povzročil. Takšno dejansko stanje je kot pravilno in popolno sprejelo v sodbi sodišče prve in druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje obsojenca opredelili kot poskus kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe vsebuje čas, kraj in način storitve dejanja, saj iz opisa izhaja goljufiv prikaz nastanka škode na obsojenčevem vozilu dne 21.1.2000 (da je škoda nastala na parkirišču po neznanem vozniku), za katerega je dne 24.1.2000 uveljavljal pri zavarovalnici odškodnino na podlagi delnega kasko zavarovanja, do izplačila katere pa ni prišlo, ker je bilo ugotovljeno, da je škoda na vozilu nastala v nesreči, ki jo je 21.1.2000 obsojenec povzročil sam (zdrs z vozilom s ceste). Ker opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi 22 KZ, ni podlage za očitek kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

2Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu. Vendar pa težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi s poskusom kaznivega dejanja goljufije zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, ko je zavarovalnici v prijavi škode lažno prijavil, da je škoda na njegovem vozilu nastala na parkirišču (zaradi česar bi bil upravičen do povrnitve škode od zavarovalnice po delnem kasku zavarovanja), vozilo pa je bilo dejansko poškodovano v nesreči, ko je v kraju V. z vozilom zdrsnil s ceste. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe s katero je obsojenca spoznalo za krivega, opredelilo do zagovora obsojenca in do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja ter zaključilo, da je obsojenec zavarovalnici prijavil škodni dogodek (strojelomno škodo na parkirišču), kar je vedel, da se ni zgodilo, ker je škoda na vozilu nastala ob zdrsu vozila s ceste (kar pa je zavarovalnici povsem zamolčal). S tem je obsojenec jasno pokazal namen, da pride do odškodnine za vse na avtomobilu ugotovljene poškodbe oziroma škode, ki je znašala 584.675 SIT. Zagovornik v zahtevi z navedbami, da so na parkirišču bili najdeni določeni sledovi nakazuje, da je do škode na vozilu prišlo na parkirišču in ne na drugem mestu. S tem pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključeno. V zvezi s krajem nastanka škode na obsojenčevem vozilu, kot je bila ugotovljena ob ogledu, ima pravnomočna sodba jasne razloge, ki se opirajo na mnenje izvedenca avtomobilske stroke, poškodbe na drevesu na kraju zdrsa obsojenčevega vozila s ceste in na poškodbe obsojenčevega v vozila ter v postopku zaslišanih prič - policistov, ki so opravili ogled vozila in ogled kraja zdrsa obsojenčevega vozila s ceste, I.G., ki je s traktorjem obsojenčevo vozilo izvlekel s ceste in delavcev Zavarovalnice T. Kolikor zahteva v tem delu z razlogi pravnomočne sodbe ne soglaša, prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zmotno je stališče zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 118/2002 in I Ips 178/2002, da kraj oziroma način nastanka škode na obsojenčevem vozilu sploh ni bil pomemben za odločitev zavarovalnice za povrnitev škode. Da v zadevi, na katero se vložnik sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne gre za identičen dejanski stan kot v konkretni zadevi, je v svoji odločbi pravilno presodilo že sodišče druge stopnje (str. 3 sodbe), ko je enake pritožbene navedbe zavrnilo in pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je obsojenec prav z navedbo lažnega kraja in načina poškodovanja vozila, ko do odškodnine, če bi dal prave podatke ne bi bil upravičen, skušal zavarovalnico spraviti v zmoto in jih s tem zapeljati, da bi mu zavarovalnica v škodo svojega premoženja izplačala uveljavljano zavarovalnino, do česar pa ni prišlo, ker so obsojenčevo goljufivo ravnanje pravočasno odkrili. Vložnik v svojih obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec uveljavljal izplačilo škode na pravni podlagi sklenjenega kasko zavarovanja, povsem prezre ne le, da je imel obsojenec sklenjeno le delno kasko zavarovanje, temveč tudi, da je obsojenec tako policiji, kot zavarovalnici povsem zamolčal, da je istega dne imel z vozilom nesrečo (zdrs vozila s ceste), v svoji prijavi škode o poškodbi vozila strojelomne škode pa povsem določno navedel, da mu je škodo na parkiranem vozilu povzročil neznani voznik, torej v položaju, ki mu je glede na sklenjeno delno kasko zavarovanje (kombinacija D in H), in ne splošno kasko zavarovanje, omogočal, da bi mu škodo na vozilu krila zavarovalnica, če bi do takšnega dogodka (nastanka škode na parkirišču) resnično prišlo. Delno kasko zavarovanje - H pa krije škodo, ki na vozilu nastane zaradi poškodovanja ali uničenja parkiranega ali ustavljenega vozila, ki nastane z neposrednim dotikom neznanega vozila, ne pa tudi škode, ki na vozilu nastane med vožnjo (zdrs vozila s ceste).

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP)

VII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP in 1. odstavka 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z izrednim pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer (obsojenec je zaposlen v svojem podjetju ter prejema mesečni dohodek v višini 500.000 SIT in skrbi za dva otroka).