VSL Sodba II Cp 256/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 9.000,00 EUR odškodnine z obrestmi (I. točka izreka), v presežku (za 7.000,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.719,72 EUR.

2Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja rezultat dokazne ocene. Tožnik se ni poškodoval pri begu pred medvedom. Tožnik poteka škodnega dogodka ni prepričljivo opisal; ni izpovedal, da bi šla medvedka proti njemu, kar sodišče povzema med razlogi sodbe. Medvedka je šla proti mladiču, ta pa proti nahrbtniku, ki je bil od tožnika oddaljen 10 m. Tožnik je izpovedal, da je padel, ko se je skrival za drevesom in ne ko naj bi bežal pred medvedom. Tožnik je izpovedal, da je šele po padcu začel bežati pred medvedom. Ugovarja obstoju vzročne zveze med bližino medveda in udarcem ob kamen. Gre za dogodek, ki izvira iz sfere samega tožnika. Tožnikovo ravnanje je bilo táko, da predstavlja nujen pogoj in izključni vzrok za škodo. Ali pa je tožnik za nastalo škodo vsaj soodgovoren. Svobodna izbira poklica še ne pomeni, da tožnik z izbiro dela in delovnega okolja ne sprejema tudi tveganja, ki presega običajne meje. Sodišče je tožniku slepo verjelo. Izpovedal je, da se je skril za bukev, trdil pa, da se je skril za hlode. Izpovedal je, da je šla medvedka proti mladičku, ki je stal pri nahrbtniku, v tožbi pa zatrjeval, da je šla proti njemu. Priča S. je izpovedal, da je videl medvedko, tožnik je izpovedal, da je S. verjetno videl medvedjega mladiča. Tožnik je izpovedal, da je S. srečal, ko je odhajal po nahrbtnik in žago, S. pa, da sta se srečala že pri avtu. Izpovedi si nasprotujejo do take mere, da so trditve nedokazane. Ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da nekdanji peti odstavek Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) zajema tudi odgovornost za nepremoženjsko škodo. Meni, da je zadeva primerljiva s primerom obravnavanja pika kače. Meni, da tožnikovo srečanje z medvedom ni bilo nepričakovano, kajti tožnik je gozdar in se profesionalno ukvarja z delom v gozdu. Sodišče ni opravilo tehtanja med resnostjo grozeče nevarnosti in primernostjo tožnikovega ravnanja. Škoda ni nastala zaradi stika z medvedom, niti zaradi medvedovega napada na tožnika. Tožnik je padel zaradi svojega ravnanja, zato je treba presojati, kako skrben je bil pri umiku. Meni, da je vzročna zveza zaradi tožnikove nepazljivosti pretrgana. Tožnikov padec je posledica konfiguracije terena. Bližina medvedov ni bila neposreden vzrok za nastanek škode. Opozarja na tri teorije o vzročnosti - teorijo o naravni vzročnosti, teorijo o adekvatni vzročnosti in teorijo o ratio legis vzročnosti. Sklicuje se na drugi odstavek 153. čl. Obligacijskega zakonika in navaja, da tožena stranka tožnikovega padca ni mogla pričakovati in se posledicam izogniti. Meni, da bi moral tožnik škodo prijaviti Zavodu za gozdove v roku treh dni. Tega ni storil in dokaza o prijavi škode ni predložil. Višino odškodnine, prisojene za telesne bolečin in nevšečnosti ter strah ocenjuje za pretirano. Trdi, da psihične posledice, ki jih je tožnik trpel do konca avgusta 2011, ne morejo biti upoštevane v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Gre za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je tožnik takoj po dogodku o škodnem dogodku govoril, dvomi, da bi posttravmatsko stresno motnjo sploh utrpel. Izvedenka je ugotovila, da dogodek, o katerem oškodovanec lahko po dogodku govori in izpoveduje, ne more sprožiti posttravmatske stresne motnje. Meni, da je odškodnina za materialno škodo neutemeljeno ali vsaj previsoko prisojena. Sodišče protispisno ugotavlja, da tožnik na istem delovišču po dogodku ni mogel več delati, saj je F. izpovedal, da ga je na drugo delovišče prestavil na podlagi lastne ocene. Tožnik mu je šele kasneje povedal, da ima zaradi dogodka psihične težave. Tožnik ni dokazal, v kakšnem obsegu je že pred škodnim dogodkom izvedel delo, ki ga je sprejel na podlagi delovnih nalogov z dne 14. 4. 2011. Tri dni po škodnem dogodku je tožnik prevzel že novo delo. Upravičen bi bil eventualno do odškodnine v višini plačila za sečnjo, ki mu je bila odrejena z delovnim nalogom z dne 24. 5. 2011. S. je nedvoumno povedal, da mu tožnik pomoči pri delu ni plačal, zato je drugačen zaključek neutemeljen in pavšalen. Tožnik ni izkazal, da je bil po škodnem dogodku premeščen na lažje in manj plačano delovišče. Ker so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči, dokazna ocena pa izredno skrbna, logična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan ob srečanju in zaradi srečanja medvedke z mladičem. Do fizičnega kontakta z medvedom ni prišlo. Tožnik, ki je najprej zagledal medvedjega mladiča, potem pa še medvedko, se je v paniki začel umikati in nato bežati, pri tem pa se je spotaknil, padel in se poškodoval. Ali je padel pri tem, ko se je pred mladičem skrival za drevesom, ali neposredno za tem, ko je zagledal še medvedko in začel bežati, ni odločilno. Nebistveno je, ali se je medvedka napotila neposredno proti tožniku, ali najprej proti mladiču in tožnikovemu 10 m oddaljenemu nahrbtniku, in šele potem v smeri tožnika in za bežečim tožnikom. Zaradi srečanja medvedke z mladičem je tožnik instinktivno reagiral z umikom. Njegovo ravnanje - instinktivni, hipni odziv - je reakcija na nevarno situacijo, v kateri se je nepričakovano znašel. Ker je bila tožnikova reakcija izzvana, ni odločilno, ali se je poškodoval pri umikanju za drevo ali pri begu, niti ali je v dani situaciji ravnal optimalno. Tudi če situacije ni ocenil realno, kar sicer brez dejanske podlage zatrjuje pritožba, posledic umika in bega ni mogoče pripisati tožniku. Vsak povprečno razumen človek, bi se ob bližnjem, nepričakovanem srečanju z medvedjim mladičem reševal z umikom in če se medved napoti proti njemu tudi s tekom, begom. Instinktiven umik z begom je predvidljiva in pričakovana reakcija ob srečanju medvedke z mladičem. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki tožnikovo ravnanje opredeljuje za nujni pogoj in izključen vzrok za nastalo škodo.

7Pritožbeno sodišče soglaša, da tudi tožnikovega soprispevka k nastali škodi ni. Pritožnica tožnikov soprispevek vidi v tožnikovem sprejemanju tveganja nevarnosti iz naravnega okolja. Meni, da tožnik tveganje sprejema zaradi izbire dela in delovnega okolja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožnik opravljal delo, ki je vir njegovega preživetja, hkrati pa družbeno koristno in produktivno delo v okviru gospodarjenja z gozdovi; tako z gospodarskega kot naravovarstvenega vidika. Delo je treba opraviti tudi na področju, kjer se lahko zadržujejo medvedi. Če ga ne bi opravil tožnik, bi ga moral opraviti nekdo drug. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik vedel za zadrževanje medveda na tem območju, da bi na osnovi sledov ali kakšnih drugih okoliščin (iztrebki, sledi in podobno) lahko sklepal, da je medved v neposredni bližini; torej, da bi se zavestno izpostavil nevarnosti. Tožnik je bil prepričljiv v svoji izpovedi, da je bilo obravnavano srečanje zanj povsem nepričakovan dogodek. Pritožbena trditev, da bi tožnik napad medveda lahko pričakoval, ker zaradi porabe goriva motorna žaga ni delovala, je nesprejemljiva. Srečanja človeka z medvedom so redka, ker se medved človeku umakne, če ga pravočasno zazna; zazna pa ga lahko tudi drugače, ne samo zaradi hrupa, ki ga povzroča delujoča motorna žaga. Cca 200 metrov stran je delal še en gozdni delavec. Iz izpovedi gozdarja D. F. sledi, da je obravnavani primer srečanja z medvedom edinstven v njegovi sedemletni praksi. V ugotovljenih okoliščinah, v svetlem delu dneva, od tožnika ni mogoče pričakovati kakšnega posebnega samozaščitnega obnašanja in mu pripisati prispevka k nastali škodi. Pritožba opozarja le na splošno obnašanje, ki medveda odganja - povzročanje hrupa, da se delaš mrtvega, počasen umik. Od tožnika, katerega je medved presenetil in je instinktivno reagiral, takega ravnanja ni mogoče pričakovati.

8Pritožbeni očitek, da gre za širjenje objektivne odgovornosti na dogodek, glede katerega zakon ne predvideva objektivne odgovornosti države, ni utemeljen. Ni razumnih razlogov za stališče, da je podlaga za odškodninsko odgovornost nujno neposreden stik, fizični kontakt človeka in medveda. Škoda, ki jo je utrpel tožnik (odrgnina leve podlahti in levega boka, odrgnina levega komolca in vbodnina levega komolca), je v neposredni zvezi s srečanjem. Tudi neraven teren je lahko eden od vzrokov za padec. V obravnavnih okoliščinah pa je padec posledica nekontroliranega umikanja, bežanja pred grozečo živaljo in ne gibanja po neravnem terenu (teorija adekvatne vzročnosti). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da v danih okoliščinah tožena stranka odgovarja tudi za škodo, nastalo pri bližnjem srečanju z nevarno živaljo, kakršna je medvedka z mladičem.

9Tožnikovo srečanje z medvedom poleg tožnikove izpovedi potrjujeta izpovedi prič T. S. in D. F., ki sta s tožnikom kontaktirala neposredno po dogodku. Tožnik se je po dogodku napotil k osebni zdravnici, ki je način nastanka poškodbe oz. tožnikovo srečanje z medvedom zabeležila v zdravstveni karton. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so razlike v izpovedih take, da so tožnikove trditve nedokazane. Tožnik ni vedel izpovedati, ali je T. S. videl medvedjega mladiča ali medvedko. T. S. je izpovedal, da je videl medvedko. Nepomembno je, ali je tožnik T. S. srečal, ko je šel nazaj po nahrbtnik in žago, kot je izpovedal, ali že pri avtu, kot je izpovedal T. S. Posebne teže ni mogoče dati niti razliki med tožbeno trditvijo, da se je tožnik po zaznavi medvedjega mladiča skril za hlode in tožnikovo izpovedjo, da se je skril za bukev. Na eni strani zaradi časovne oddaljenosti dohodka (tožnika in priči so bili zaslišani skoraj pet let po dogodku), na drugi strani pa zaradi hitrosti dogajanja in s tem zvezanimi težavami pri zaznavanju. Ljudje imamo različne sposobnosti, tako pri zaznavanju kot pri podajanju informacij o zaznanih okoliščinah. Navedene neskladnosti v izpovedih tožnika in prič ne vzbujajo dvoma v verodostojnost izpovedujočih. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče slepo verjelo tožnikovi izpovedi.

10Pri opredeljevanju materialnih predpisov, ki so podlaga za odločitev, se je sodišče prve stopnje sklicevalo na, v času škodnega dogodka veljaven, peti odstavek 54. čl. Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1 - Ur. list RS 16/2004 s spremembami) in 92. ter 93. čl. Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON - Ur. list RS 56/99 s spremembami). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski razlagi navedenih zakonskih določil in razlagi splošnega predpisa o odškodninski odgovornosti (Obligacijski zakonik); pravilen je zaključek, da je tožnik upravičen do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode. Drugačno pritožbeno stališče - da tožnik ni upravičen do povrnitve nepremoženjske škode - v pritožbi ni razumno obrazloženo in je v nasprotju s sodno prakso¹ . S petim odstavkom 54. čl. ZDLov-1, kakor je bil v veljavi v času škodnega dogodka (20. 5. 2011), je določena objektivna odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic. V prvem odstavku 52. čl. je kot škoda opredeljena tudi škoda na zdravju in vsa nepremoženjska škoda, nastala zaradi delovanja divjadi.

11Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je obravnavan dejanski stan drugačen od obravnavanega v zadevi II Ips 477/2007 (pik kače). Bistveno je, da je rjavi medved z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah uvrščen med zavarovane vrste prostoživečih živali. Peti odstavek 54. čl. ZDLov-1 se je skliceval na škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic. Tudi ZON predvideva povrnitev odškodnine za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst.

12Ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, da je pisna prijava škode v roku treh dni pri Zavodu za gozdove pogoj za plačilo odškodnine. Prvega odstavka 58. čl. ZDLov-1, ki predvideva pisno prijavo škode, v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti. Namen predpisanega roka je zagotovitev možnosti ogleda in s tem preverljivost nastale škode ter izvensodna rešitev spornega razmerja, ne pa oteževanje ali onemogočanje uveljavljanja odškodnine. V obravnavanem primeru premoženjska škoda ni nastala v trenutku škodnega dogodka, ampak kasneje. Ni ugotovljiva z ogledom (kot npr. pri po divjadi prizadetih posevkih) ampak z obračunom dela, ki ga je tožnik po škodnem dogodku lahko opravljal. Nematerialna škoda je ugotovljiva šele ob zaključku zdravljenja, torej na dan škodnega dogodka še ni bila znana. Razen tega je za argumentirano uveljavljanje nepremoženjske škode potreben čas, daljši od treh dni. Pred vložitvijo tožbe je tožnik je odškodninski zahtevek na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje posredoval, zato je bila možnost za sporazumno rešitev razmerja podana. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da pisna prijava škode v roku treh dni po škodnem dogodku ni pogoj za uveljavljanje nematerialne in obravnavane materialne škode.

13Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da psihične težave, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, ne opravičujejo priznanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Zaradi teh težav so bile tožnikove sposobnosti za življenje in delo začasno (in ne trajno) zmanjšane. Sodišče prve stopnje je zato škodo zaradi tožnikovih nočnih mor, motenj spanja, posttravmatske stresne motnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. V sodni praksi je utrjeno stališče, da škoda zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti preraste v samostojno obliko škode le v primeru izjemnih okoliščin; ko gre za hudo in dalj časa trajajoče zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V drugih primerih so tovrstne posledice upoštevne v okviru odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti. S primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter ob upoštevanju tožnikovih individualnih okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti (2.000,00 EUR) in strah (3.000,00 EUR) pravilno odmerjena (179. čl. Obligacijskega zakonika).

14Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve logično in razumljivo obrazložilo, zakaj kljub deloma nasprotujočim si izpovedim zaključuje, da tožnik prevzetega gozdarskega dela ni opravil, da so ga opravili drugi, katerim je moral plačati. Od tožnikove in D. F. izpovedi odstopajočo T. S. izpoved - da je plačilo dobil od gozdnega gospodarstva in ne od tožnika - je pripisalo časovni oddaljenosti dogodka. Ker je tožnikova trditev, da sečnje po dogodku ni opravljal, potrjena z izpovedbo D. F. o prestavitvi na drugo delovišče in ker ni verjetno, da bi veliko in težko delo gozdnega delavca za tožnika brezplačno opravili drugi, je tožnikovo prikrajšanje zaradi izgube zaslužka izkazano. Sporna dejstva so razčiščena, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala samo vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo materialno škodo; v vlogi z dne 11. 12. 2015 je zanikala tožnikovo delovno nesposobnost in navedla, da dokazila o materialni škodi niso predložena; v vlogi z dne 9. 2. 1016 je podvomila v tožnikovo delovno nezmožnost, ker je že nekaj dni po poškodbi prevzel novo delo. Na osnovi teh ugovorov je sodišče prve stopnje razčistilo, da tožnik sečnje ni bil sposoben izvajati, kar sledi iz njegove izpovedi, D. F. pa je izpovedal, da mu je odredil drugo delo. Da bi bilo z delovnima nalogoma z dne 14. 4. 2011 odrejeno delo na dan škodnega dogodka že opravljeno, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Šele v pritožbi - na osnovi dejstva, da je bilo z delovnima nalogoma z dne 24. 5. 2011 tožniku poverjeno že drugo delo - sklepa, da je tožnik do škodnega dogodka izvedel že večino, z delovnima nalogoma z dne 14. 4. 2011 odrejenih del. Ker v teku postopka pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tega vprašanja ni načenjala, so njeni - na osnovi časa izdaje delovnih nalogov izpeljani - pomisleki nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

15Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 87/2015 in II Ips 145/2013