54. člen ZDLov-1

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena ZDLov-1 v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost - drugi odstavek 54. člena ZDLov-1). Za škodo, ki pa je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija (4. odstavek 54. člena ZDLov-1). Upravljavec lovišča se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je oškodovanec na primeren način kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil oziroma, če škode ni bilo mogoče preprečiti na ta način, da je zahteval izvedbo ustreznih ukrepov (npr. postavljanje ograje, ulov ipd). Izven teh okvirjev pa upravljavec lovišča ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo prosto živeče živali, saj so tveganja srečanja s tako živaljo v naravnem okolju in morebitne škode, ki jo povzročijo, običajna tveganja, povezana z gibanjem v takem okolju.

Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema). Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodiš

Toženka je odgovorna za nastalo premoženjsko škodo skladno s osmim odstavkom 54. člena ZDLov-1, po katerem za škodo, povzročeno z izvrševanjem lova s strelnim orožjem, odgovarja upravljavec, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Če v pravdi uspe samo eden od dveh ali nekateri od več sospornikov, se obveznost sospornikov, ki so propadli, deli na enake dele, sospornik, ki je uspel, pa ni zavezan k plačilu stroškov.

Odgovornost države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1 je subsidiarna (odgovarja le v primeru, če škoda ni nastala po krivdi upravljavca lovišča) in objektivna (ne glede na krivdo). Gre za objektivno odgovornost, ki je posebej predpisana (tretji odstavek 131. člena OZ) in jo je treba razlagati in upoštevati zgolj v mejah, v katerih je predpisana. Zakonsko besedilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, da Republika Slovenija objektivno in subsidiarno odgovarja za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena od divjadi ali zaradi lova, je treba razlagati restriktivno tako, da odgovarja samo za premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina. V sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 zakonodajalec ni predpisal objektivne odgovornosti Republike Slovenije za kakršnokoli škodo, ki iz izvira iz trka divjadi in premikajočega se vozila. Zato širitev take odgovornosti nanjo ni dopustna, upoštevajoč izhodiščno načelo, da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z ZDLov-1 (prvi odstavek 54. člena ZDLov-1).

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je subsidiarna odgovornost RS po četrtem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) za povračilo škode, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, v primeru, ko upravljalec lovišča ni krivdno odgovoren za škodo, objektivna, - ali četrti odstavek 54. člena ZDLov-1, ki ureja odgovornost za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, dopušča tudi presojo nepremoženjske in premoženjske škode, ki je povzročena zaradi trka divjadi in premikajočega se vozila (konkretno škode, ki je tožniku nastala zaradi telesnih poškodb in v njegovi osebni sferi, to je izguba zaslužka, tuja pomoč, stroški zdravljenja itd.), - ali se specialna določba sedmega odstavka 54. člena ZDLov-1, ki izrecno predpisuje odgovornost upravljalca lovišča in/ali voznika za škodo v primeru trka divjadi in premikajočega se vozila, uporablja tudi za odgovornost za nastalo nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo iz naslova izgube zaslužka, tuje pomoči in stroškov zdravljenja.

Na podlagi določila 53. člena ZDLov-1 mora lovska družina izvajati ukrepe za preprečevanje škode po divjadi, med katere spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost prehoda divjadi. Enotno stališče sodne prakse v Sloveniji je, da lovska organizacija odgovarja samo v primeru, če ne poskrbi za postavitev prometnega znaka na delu cestišča, kjer ima divjad reden oziroma stalen prehod preko ceste. Posamičen prehod divjadi preko ceste pa lovski družini ne narekuje postavitve prometnega znaka, ti se postavljajo tam, kjer nevarnost dejansko obstaja, sicer bi bil njihov učinek v praksi razvrednoten.

Glede na določbo 54. člena ZDLov-1 je za Republiko Slovenijo odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad na nelovnih površinah, predpisana objektivna odgovornost.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo

Tožnikov beg pred medvedom je instinktivni, hipni odziv na nevarno situacijo, v kateri se je nepričakovano znašel. Ker je bila ta reakcija izzvana, ni odločilno, ali se je poškodoval pri umikanju za drevo ali pri begu, niti ali je v dani situaciji ravnal optimalno. Tudi če situacije ni ocenil realno, posledic umika in bega ni mogoče pripisati tožniku. Vsak povprečno razumen človek bi se ob bližnjem, nepričakovanem srečanju medvedke z mladičem reševal z umikom in če se medved napoti proti njemu, tudi s tekom, begom.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa - sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON.

Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.

Nujno je, da je škoda, za katero naj odvetnik odgovarja, posledica kršitve zakonske ali druge norme, sicer odvetnik zanjo ne odgovarja.

Ravnanje prvega tožnika je bilo nespametno in samoogrožujoče, saj se je kot lovec, zavedajoč se srečanja z rjavim medvedom, in to v času, ko le-ti kotijo mladiče, zavestno izpostavil večji nevarnosti in to nevarnost še stopnjeval z odločitvijo, da iz gole radovednosti zapusti glavno pot in pogleda, zakaj je na polici nižje razgreben pesek.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, predvsem glede na ugotovitev, da druga toženka ni storila ničesar, kar bi preprečilo prehod divjadi čez javno cesto, kljub dejstvu, da je na obravnavanem odseku šlo za stalne ali pogoste prehode divjadi čez cesto, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je druga toženka kot upravljalka lovišča, na območju katerega je prišlo do prometne nesreče, zaradi opustitve vsakršnih ukrepov za preprečitev škode od divjadi na javni cesti (6. točka prvega odstavka 21. člena ZDLov-1) prvi tožnici odgovorna za nastalo škodo (četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 in prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi z 51. členom ZDLov-1).

Da bi bila objektivna odgovornost tožene stranke, predpisana v petem odstavku 54. člena ZDLov-1, kakorkoli krajevno omejena (medvedka tožnika ni napadla v vasi ali sicer obljudenem naselju, temveč v svojem naravnem okolju/gozdu), iz zakonskega besedila ne izhaja, pa bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo izhajati, da bi se tožena stranka lahko nanjo uspešno sklicevala. Sploh pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očiten namen zakonodajalca predpisati objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščiteni prostoživeči sesalci in ptice, prav zato, ker so zaščitene, ali, kot se v pritožbi izrazi tožena stranka, ker „se divjad lovi, zavarovane živalske vrste pa ne“. Kadar se država odloči, da bo določene živalske populacije ščitila (tudi na račun življenja in zdravja ljudi), je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te populacije povzročajo človeku. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %. Pri tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da sam odhod v območje medveda v času, ko medvedke kotijo, ni ravnanje, ki bi utemeljevalo kakršenkoli soprispevek k nastanku škode, četudi gre za lovca. Ob tem je nadalje ugotovilo (in te ug

Republika Slovenija je objektivno odgovorna tudi za nepremoženjsko škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste (medved). Določba 58. čl. ZDLov-1 se nanaša le na uveljavljanje premoženjske, ne pa tudi nepremoženjske škode. Za uveljavljanje slednje je treba uporabiti OZ.

Po določbi četrtega odstavka 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) je za škodo od divjadi na javnih cestah (delovna površina – 10. člen ZDLov-1) uzakonjena krivdna odgovornost upravljalca lovišča.