92. člen ZON

Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema). Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodiš

Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnikov beg pred medvedom je instinktivni, hipni odziv na nevarno situacijo, v kateri se je nepričakovano znašel. Ker je bila ta reakcija izzvana, ni odločilno, ali se je poškodoval pri umikanju za drevo ali pri begu, niti ali je v dani situaciji ravnal optimalno. Tudi če situacije ni ocenil realno, posledic umika in bega ni mogoče pripisati tožniku. Vsak povprečno razumen človek bi se ob bližnjem, nepričakovanem srečanju medvedke z mladičem reševal z umikom in če se medved napoti proti njemu, tudi s tekom, begom.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa - sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON.

Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON.

Republika Slovenija je objektivno odgovorna tudi za nepremoženjsko škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste (medved). Določba 58. čl. ZDLov-1 se nanaša le na uveljavljanje premoženjske, ne pa tudi nepremoženjske škode. Za uveljavljanje slednje je treba uporabiti OZ.