VSRS Sodba I Ips 412/2005

Zahteva obtoženega V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 14.11.2005 zoper obtoženca, iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.11.2005 pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obtoženec dne 7.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki so vplivale na zakonitost navedenega pravnomočnega sklepa. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da njegovi zahtevi ugodi in po preverjanju njegovih navedb, ki izhajajo iz kazenskega spisa, odredi, da izvršitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora prekine.

Obtoženec je dne 18.12.2005 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve pravic in temeljnih svoboščin. Ker je bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena po preteku 8-dnevnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo (enako sodba VS RS, I Ips 293/2000).

Vrhovna državna tožilka K.U.K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so:

1da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, 2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1.

odstavka 201. člena ZKP in 3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper obtoženca pravilno presodilo, da so navedeni zakonski pogoji za odreditev pripora podani ter za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge. Da bi navedeni zakonski pogoji za odreditev pripora, kot jih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotavlja sodišče, ne bili podani, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje.

III. Obtoženec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo zakon o kazenskem postopku, ko je zavrnilo njegove dokazne predloge (da opravi poizvedbe na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije o tem, da je preko Konzularnega predstavništva v Singapuru prosil našo državo pomoči za vrnitev v Slovenijo in bil opozorjen, da v Sloveniji zoper njega potekajo kazenski postopki, pa se je kljub temu vrnil; da sodišče opravi poizvedbe na Policiji v F. o tem, da je bil zoper njega uveden postopek zaradi pretečenega vizuma za bivanje v Nemčiji in da mu je bila izdana odločba, v kateri mu je bilo naloženo, da mora najkasneje do 7.12.2000 zapustiti Nemčijo; da sodišče ni preverjalo njegovih navedb o tem, da so mu bili med prestajanjem pripora odtujeni osebni dokumenti ter da je v Nemčiji zoper njega še vedno razpisana mednarodna tiralica). Takšne navedbe obtoženca v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih obtoženec nakazuje, da je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi dne 5.10.2005 sodišče s sklepom zavrnilo predlog zagovornice za opravo poizvedb na Policijskem prezidiju v Nemčiji v zvezi z izgonom obtoženca iz Nemčije in opravo poizvedb na ministrstvu za zunanje zadeve, kar pa ne izključuje, da bi obramba do konca dokaznega postopka ne mogla več predlagati izvedbe teh dokazov. Vendar pa zavrnitev dokaznih predlogov na glavni obravnavi 5.10.2005 po presoji Vrhovnega sodišča ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je lahko pomembna pri odločitvi o glavni stvari, saj razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga po samem zakonu (7. odstavek 364. člena ZKP) pomenijo obveznost vsake obrazložitve sodbe.

IV. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).