VSRS Sodba I Ips 56/2005

Zahtevi zagovornika obs. D.P. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 16.6.2003 obs. D.P. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena in protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni 3 in 2 meseca zapora, nato pa mu po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 4 mesece in 15 dni zapora ter preizkusno dobo 4 let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.12.2004 zavrnilo pritožbi zagovornika in pomočnika državnega tožilca kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.12.2004 ter sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 16.6.2003 in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane kljub temu, da je v zapisnikih o glavni obravnavi pouk o pravicah obdolženca nenatančno napisan, ker slednje ni imelo vpliva na zakonitost sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva povzema vsebino določb 2. odstavka 5. člena, 14. člena, 3. odstavka 16. člena in 2. odstavka 315. člena ZKP. Trdi, da je obsojenec na naroku za glavno obravnavo oziroma med njegovim zaslišanjem kot dokaz svoji izpovedbi predlagal zaslišanje prič M.H., A.H. in P.F. Ker predloga ni podal izrecno oziroma ga je podal med zaslišanjem, ga sodišče ni upoštevalo, niti ni laičnega predloga navedlo v zapisniku o glavni obravnavi. Ne glede na kakšnen način je obsojenec izrazil dokazni predlog, so dejstva, ki naj bi se s temi dokazi dokazovala, pravno relevantna za odločitev o kazenski odgovornosti obsojenca. Obsojenec s predlaganimi pričami ni želel dokazovati dejstev, ki so bila zadostno razjasnena že na drug način, temveč dokazovati, da sam ni bil storilec očitanega kaznivega dejanja. Sodišče obsojenca tudi ni poučilo o njegovi pravici do pregleda zapisnika in dajanju pripomb na zapisnik oziroma to ne izhaja iz samega zapisnika. Iz zapisnika izhaja le, da obsojenec nanj ni imel pripomb, ne pa tudi, da je bil poučen o tem, da lahko pred tako izjavo zapisnik prebere ter ugotovi skladnost med njegovim lastnim videnjem teka naroka in izjav na njem ter vsebino le-teh v zapisniku. Ker se je obsojenec branil brez zagovornika, bi sodišče navedeno moralo storiti. Postopanje sodišča je bilo v nasprotju z navedenimi določbami ZKP in zato gre za kršitev pravice do učinkovite obrambe, ki je take narave, da je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Kot je razvidno iz kazenskega spisa, je sodišče med opravo posameznih preiskovalnih dejanj zaslišalo obsojenca. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju sledi, da je bil poučen po določbah 2. odstavka 67. člena in 2. ter 9. odstavka 227. člena ZKP, pri čemer je vsebina pouka tudi zapisana (list. št. 15 in 16). V zagovoru je obsojenec izpovedal, da je bil inkriminiranega dne najprej doma na K., kjer sta skupaj z M.H. nekaj delala, nato pa sta šla do njegovega dekleta A.H. na P. cesto v O. Tega večera je ostal pri dekletu, oškodovanega G.L. tistega dne sploh ni videl. Sodišče je v tej zadevi opravilo štiri glavne obravnave. Iz zapisnikov le-teh sledi, da je razpravljajoča sodnica obsojenca poučila v skladu z določili ZKP ter da je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Iz vsebine zapisnikov o glavnih obravnavah ne izhaja, da je obsojenec predlagal zaslišanje prič M. in A.H. ter P.F. Slednje je storil zagovornik v pritožbi, s katero je izpodbijal prvostopenjsko sodbo. Po pritožbenih navedbah je obsojenec takšen predlog podal, pa slednje ni zavedeno v zapisniku o glavni obravnavi, na kar kot laik, ki ni imel strokovne pomoči, ni bil pozoren.

Pritožnik je navajal, da bodo predlagane priče izpovedale, kje se je obojenec kritičnega večera zadrževal in kaj je počel. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi obsojenec sodišču predlagal zaslišanje prič, še manj da bi jih navedel po imenih. Ocenilo je tudi, da v pritožbi predlagane priče ne bi mogle o samem dejanju nič konkretnega povedati, ker se je dogodek odvijal zunaj lokala in nato še na obsojenčevem dvorišču.

Zahteva v bistvu očita sodišču kršitev obsojenčeve pravice obrambe, ker ni upoštevalo predloga za zaslišanje prič, s katerimi je obsojenec želel dokazati, da ni storilec kaznivega dejanja. Res je, da glede na podatke v kazenskem spisu ni mogoče sklepati, da je obsojenec, ki se je, ko je bil zaslišan med opravo preiskovalnih dejanj, dejansko skliceval na alibi, na glavni obravnavi predlagal zaslišanje navedenih prič, vendar je dokazni predlog podal zagovornik v pritožbi in ga tudi utemeljil. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe presodilo z vidika okoliščine, da priče niso bile prisotne na kraju storitve kaznivih dejanj. V nasprotju s tem obramba trdi, da obsojenec ni bil na inkriminiranih krajih in da zato ni storilec kaznivih dejanj. Slednje bi potrdile v pritožbi navedene priče. Glede na takšno stanje zadeve je sodišče druge stopnje dokaze, ki jih je navajal zagovornik v pritožbi, presojalo iz drugega izhodišča in ne iz v pritožbi obrazloženega. Gre dejansko za sklicevanje na alibi, torej za pravno relevantno dejstvo, kar je sodišču druge stopnje narekovalo presojo predlaganih dokazov z vidika navedene trditve obrambe. Zato zahteva utemeljeno navaja, da je z navedenim postopanjem bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje (2. odstavek 371. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obs.

D.P. za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1.

odstavek 426. člena ZKP). V ponovnem odločanju bo sodišče odpravilo navedeno pomanjkljivost tako, da bo opravilo presojo s pritožbo uveljavljanih dokazov, predvsem v smeri, ali je pritožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi izvedba dokazov lahko vplivala na odločilna dejstva, ugotovljena s sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem bo upoštevalo, da pri sojenju ne more sodelovati višji sodnik M.P., ker je, kot sledi iz podatkov kazenskega spisa, v tej zadevi opravil posamezna preiskovalna dejanja (4. točka 39. člena ZKP). Gre za kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja in zato Vrhovno sodišče nanjo le opozarja, da se ne bi ponovila v novem sojenju.