VSRS Sodba I Ips 118/2005

Zahteva zagovornika obd. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju obdolženima M.P. in I.S. na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožnice podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega M.P. dne 15.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, "ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o podaljšanju pripora" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo odgovoril (2.

odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev, saj vložnik zahteve z ničemer ne konkretizira okoliščin, ki bi opravičevale zamenjavo pripora s predlaganim hišnim priporom. V odgovoru povzema okoliščine, ki so bile podlaga za podaljšanje pripora in ugotavlja, da obstaja utemeljena nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik trdi, da obdolženec "ni več tako ponovitveno nevaren, da bi moral biti v priporu"; ocenjuje, da za podaljšanje pripora ni bilo zakonskih pogojev in da bi bilo mogoče obdolžencu preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj tudi z milejšim ukrepom - hišnim priporom, "saj ima obdolženec urejeno zunajzakonsko skupnost in leto dni starega otroka". S takšnimi navedbami zagovornik zanika neogibnost pripora za varnost ljudi kot enega od ustavnih in zakonskih pogojev za pripor (1. odstavek 20. člena Ustave in 2.

odstavek 202. člena ZKP).

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so navedene in presojene konkretne in specifične okoliščine, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja (3. točka 1. odstavka 201.

člena ZKP) in na podlagi katerih sta nižji sodišči v povezavi z načelom sorazmernosti sprejeli tudi razumno oceno, da v obravnavanem primeru s predlaganim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče obdolžencu preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj in da je zato pripor nujen. Med temi okoliščinami so bile v okviru obdolženčevih socialnih razmer izrecno izpostavljene tudi obdolženčeve družinske razmere, na katere se sklicuje vložnik zahteve, to je, da obdolženec živi v urejeni zunajzakonski skupnosti in da ima otroka; glede te okoliščine je sodišče druge stopnje poudarilo, da ni nova in da je sodišču znana že od odreditve pripora dalje. S posplošenimi navedbami, da ni pogojev za pripor ter z zanikanjem nujnosti pripora kot najstrožjega posega v obdolženčevo prostost, zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, na katere se uvodoma sklicuje, ne da bi jih konkretiziral, pač pa izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje; to pa ne more biti predmet izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.