VSRS Sodba I Ips 176/2000

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka tega zakona.

Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.V. za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 1.

odstavku 213. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, za drugo 6 mesecev, za kaznivi dejanji nasilništva pa tri oziroma dva meseca zapora ter mu zatem po določilih v steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Višje sodišče je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno sodbo je dne 24.7.2000 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka ter predlagal, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil na škodo M.H., je glede kraja in časa storitve v celoti opisano, navedba, da je že pred tem dogodkom oškodovanko pretepal, pa ni znak kaznivega dejanja po 299. členu KZ. S tem ko zagovornik meni, da oškodovanka H. ni govorila resnice, pa se spušča v dokazno presojo glede kaznivega dejanja storjenega na njeno škodo.

Neutemeljena pa je tudi trditev v zahtevi, da je višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi, prezrlo predlog, da se obsojenca povabi na sejo, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je obsojenčev zagovornik podal predlog potem, ko je višje sodišče v zvezi s to kazensko zadevo že opravilo sejo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da opisa kaznivih dejanj, storjenih na škodo M.H. in D.M. (dejanji opisani v točki III izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), ne vsebujeta vseh zakonskih znakov iz 1. odstavka 299. člena KZ. Še zlasti je po mnenju zagovornika časovno in krajevno neopredeljen očitek, da naj bi "tudi pred tem dogodkom M. večkrat pretepal", nadalje pa je neizkazan tudi očitek, da naj bi s takšnim ravnanjem obsojenec povzročil močan občutek ogroženosti, prestrašenosti ter zgražanja nad njegovim ravnanjem pri drugih, oziroma da ta občutek ogroženosti oziroma zgražanja ni takšne intenzivnosti, da bi bil podan dejanski stan kaznivega dejanja nasilništva.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanji, opisani v točki III izreka prvostopenjske sodbe, vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, to je poleg neposrednih posledic izvršitvenega dejanja še ogroženost, zgražanje oziroma prestrašenost v javnosti. Obe dejanji sta tudi časovno in krajevno opredeljeni (31.7.1999 v hiši S. okrog osme ure ter istega dne okrog enajste ure v K. na stadionu S.M.). Navedbe v izreku, da je obsojenec že večkrat pred tem pretepal oškodovano H., pa ne predstavljajo zakonskega znaka obravnavanih kaznivih dejanj, pač pa je to le ilustracija obtoženčevega siceršnjega odnosa do oškodovanke, kar pa je pri njenih starših ter sosedih povzročilo še toliko bolj utemeljen občutek ogroženosti oziroma zgražanja. Tako iz izreka prvostopenjske sodbe kakor tudi iz obrazložitve obeh odločb pa tudi jasno izhaja, da je ta občutek ogroženosti oziroma zgražanje v vzročni zvezi z obsojenčevim ravnanjem. Zagovornikove pavšalne trditve, da je očitek v zvezi s tem "neizkazan" oziroma da občutek prestrašenosti oziroma zgražanja pri drugih ni dosegel takšne intenzivnosti, da bi lahko govorili o kaznivem dejanju nasilništva, pri čemer poudarja še, da oškodovana M.H. ni govorila resnice, pa ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona temveč le nestrinjanje zagovornika z dokaznimi zaključki nižjih sodišč. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je višje sodišče s tem, ko obsojenca ni povabilo na sejo senata kršilo določbe ZKP. Pritožbeno sodišče je namreč v skladu s 1. odstavkom 378. člena ZKP dolžno obvestiti o seji obtoženca, zagovornika, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca tedaj, ko v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih to zahteva. V obravnavani kazenski zadevi zagovornik tega ni storil ne v pritožbi in ne v odgovoru na pritožbo, temveč več mesecev po preteku teh rokov in to po tem, ko je pritožbeno sodišče v zvezi s to kazensko zadevo že pravnomočno odločilo.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških tega postopka temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.