VSRS Sodba I Ips 273/2001

Zahteva zagovornika obs. D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 17.11.2000 je bil obs. D.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in obsojen na kazen deset let zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen bil vštet čas, ki ga je prebil od 10.04.2000 od 23.45 ure dalje v priporu. Po 1. odstavku 64. člena KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. V skladu z določbo 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka, po 1. odstavku 97. člena ZKP pa je bilo tudi odločeno, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 04.04.2001 deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na osem let zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz A., je dne 16.08.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti trdi nasprotno, ima opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi vse zakonite znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Abstraktni del opisa dejanja v sodbi je v celoti povzet v izrek iz zakona in konkretiziran s konkretnim delom, ki v celoti opisuje navedene znake kaznivega dejanja. Navajanje subjektivnega odnosa storilca pri tovrstnem kaznivem dejanju ni potrebno, vendar pa opis ravnanja obsojenca, kaj vse je z oškodovancem počel in kakšne poškodbe mu je povzročil, na tak način v celoti opiše tudi njegov naklep glede ravnanja, tako da ni dvoma o tem, kaj je bil obsojenčev namen, torej povzročiti posebno hudo telesno poškodbo oškodovancu. Če bi bila v njegovem naklepu tudi smrt oškodovanca, bi seveda šlo za drugo kaznivo dejanje. Opis objektivne posledice smrti tako, kot je opisana v izreku sodbe, pa zadostuje za ugotovitev subjektivnega odnosa malomarnosti tudi do hujše posledice. Tovrsten opis v izreku pojasnjuje obrazložitev, ki ni z izrekom v nasprotju, zato tudi ta trditev zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Izrek izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje očitka, da je obsojenec v odnosu do hujše posledice, to je do smrti očeta, ravnal malomarno. Zato je po stališču zahteve mogoče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člena KZ.

Za opredelitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. odstavku 135. člena KZ je odločilna ugotovitev, da je storilec z naklepnim dejanjem povzročil eno ali več oblik posebno hude telesne poškodbe, ki so predvidene v temeljnem kaznivem dejanju v 1. odstavku 135. člena KZ, da je poškodovana oseba umrla zaradi takšne poškodbe, da je storilec glede te posledice ravnal malomarno, kot to določa 19. člen KZ, in da je med njegovim ravnanjem in poškodovančevo smrtjo podana vzročna zveza.

Izrek pravnomočne sodbe poleg uvodnega pravnega stavka vsebuje dejstva in okoliščine, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja ter tudi dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). V opisu kaznivega dejanja je namreč konkretiziran način obsojenčevega ravnanja z navedbo oškodovancu povzročenih poškodb in z izrecno navedbo, da je oškodovanec zaradi teh poškodb dne 11.04.2000 ob 00.50 uri umrl. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja, ki zajema tudi obsojenčevo psihično stanje v času njegove storitve (bistveno zmanjšana prištevnost), je razviden očitek njegovega naklepnega delovanja glede temeljnega kaznivega dejanja, glede hujše posledice, to je nastanka smrti zaradi povzročenih poškodb, pa opis implicitno kaže ob povezavi z določbo 19. člena KZ na obsojenčev malomaren odnos do takšne posledice. Glede na navedeno je iz izreka pravnomočne sodbe jasno razvidna dejanska in pravna podlaga kaznivega dejanja, očitanega obsojencu. To pa obenem pomeni, da gre za takšno njegovo jasnost in razumljivost, ki omogoča obsojencu tudi učinkovito obrambo z možnostjo, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih kaznivega dejanja, zaradi katerega je v kazenskem postopku. Ker izrek pravnomočne sodbe zajema tudi objektivna dejstva, ki zadevajo nastanek hujše posledice, pri čemer ni potrebna izrecna navedba krivdne oblike do nastanka te posledice, ni sprejemljivo stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče obsojenčevo dejanje nepravilno pravno opredelilo. Nasprotno, pravilno je ugotovilo, da ima vse zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ. Sicer pa je treba opis kaznivega dejana razlagati v povezavi z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo tudi krivdno razmerje obsojenca do nastopa odškodovančeve smrti ter vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in takšno posledico. Po obrazloženem zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Takšno nasprotje obstaja le takrat, ko gre za neskladnost med dejanskimi okoliščinami, navedenimi v izreku sodbe in v njeni obrazložitvi. Pri tem mora nasprotje zadevati pravno relevantna dejstva. Kot je že ugotovljeno so v izreku pravnomočne sodbe navedena vsa dejstva, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena KZ, pri čemer so tudi razlogi sodbe skladni z dejanskimi okoliščinami, navedenimi v izreku. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo in navedlo, da je obsojenec glede nastale posledice, smrti oškodovanca, ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. V takšnem položaju ni ustvarilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.