64. člen KZ

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se v skladu z določbo 65. člena KZ, ob izpolnitvi ostalih materialnih pogojev, sme izreči neprištevnemu storilcu; bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu pa le sukcesivno, kadar je bil po končanem obveznem psihiatričnemu zdravljenju in varstva v zdravstvenem zavodu pogojno odpuščen na podlagi četrtega odstavka 64. člena KZ in potrebuje zdravljenja na prostosti.

Storilcu, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in je nevaren za okolico, sodišče lahko izreče le ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Varnostni ukrep po drugem odstavku 65. člena KZ se izreka samo sukcesivno, kadar sledi obveznemu psihiatričnemu zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu.

Temeljna razlika med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 64. člena KZ in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 65. člena KZ je, da je prvi obvezno povezan z odvzemom prostosti, drugi pa je izključno kurativne narave. Če je storilec med izvrševanjem varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nekaj časa nastanjen v zavodu, to ni kazenskopravni ukrep, temveč je lahko izključno le medicinske narave in je enako vsaki drugi hospitalizaciji, praviloma temelječi na svobodni privolitvi posameznika.

Obtoženčev zagovor o dogajanju pred oškodovančevo sobo je bil nekonsistenten in nelogičen, ko je zatrjeval, da je zabodel oškodovanca po nesreči takrat, ko ga je le-ta odrinil stran od sebe. Poleg tega bi morala biti rana oškodovanca glede na obtoženčev zagovor, da je imel roko, v kateri je imel nož, spuščeno ob svojem telesu, v nižjem delu telesa, ne pa na prsnem košu. Prav tako ni mogoče slediti obtoženčevemu zagovoru, da je po vratih oškodovančeve sobe udarjal z lopato zato, da bi oškodovanca zadržal v sobi, ker se ga je bal. Takšno ravnanje je povsem nelogično, zlasti tudi ob dejstvu, da je obtoženec sam povedal, da mu je takrat rekel „Dej me, če me upaš, prid pa me ubij.“ Obenem v prid oškodovančevi izpovedbi govori tudi dejstvo, da se je obtoženec nad oškodovanca spravil s kar dvema orodjema, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in sicer z nožem in lopato, medtem ko oškodovanec napram obtožencu ni uporabil ničesar podobnega. Navsezadnje pa je bila izpovedba oškodovanca, da se je pred napadom obtoženca želel ubraniti in je zato na levi roki utrpel vreznino, potrjena tudi z izpovedbo dr. D. Zagovoru obtoženca, da je zgolj po nesreči zabodel oškodovanca in proti njemu ni na

Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ sme sodišče izreči le storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, tistemu storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana, pa samo, če je bil po četrtem odstavku 64. člena KZ izpuščen na pogojni odpust.

Izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja po 64. členu KZ storilcu, ki je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, lahko predlagata obe stranki; sodišče pa sme ta varnostni ukrep izreči tudi brez predloga strank, kadar so zanj podani v zakonu določeni pogoji.

Izhajajoč iz določbe 2. odst. 64. čl. KZ ima sodišče v postopku ponovnega odločanja o odrejenem ukrepu na izbiro le dvoje odločitev, in sicer, da ugotovi, da je izvajanje ukrepa še potrebno ali pa, če ugotovi, da ni več potrebno, da izvrševanje v takem primeru ustavi. Ustavitev pa glede na zakonsko določbo ni vezana na kakršenkoli pogoj ali drugo obliko zdravljenja, pa četudi bi le-ta bila v korist obdolženca kot je to v danem primeru.

Psihiatrično zdravljenje se izvaja v zvezi z duševnimi boleznimi oziroma duševnimi motnjami, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja oziroma vedenja in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Duševne motnje so torej manifestacija bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških in bioloških funkcij posameznika, ki terjajo psihiatrično zdravljenje in sodijo v skupino shizofrenskih psihoz, paranoidnih psihoz in afektivnih psihoz. Da pri obdolženki ne gre za nobeno od teh psihoz oziroma duševnih bolezni ali motenj, ki bi terjale specialistično psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Sprejelo je ugotovitev izvedenca, da obdolženka psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje in zanjo tudi ni indicirano. Psihiatrično zdravljenje po členu 64 kot po členu 65 KZ tako terja zdravstvene indikacije za takšno zdravljenje, česar pa, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri obdolženki ni. Za obdolženko pride v poštev le zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, kar pa ne sodi v psihiatrično zdravljenje

Po določbi 1. odstavka 64. člena KZ je podlaga za izrekanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu podana pri storilcih, ki so storili kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, pri čemer bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu mora biti izrečena kazen zapora. Za vsakega storilca pa je treba obvezno ugotoviti, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Se pravi, da mora biti sočasno izražena negativna prognoza in indiciranost zdravljenja ter varstva v zavodu. Negativna prognoza mora biti kvalificirana v tem pomenu, da mora obstajati nevarnost za storitev hudih kaznivih dejanj zoper štiri posebej pomembne vrednote: življenje, telo, spolno nedotakljivost in premoženje. Indiciranost zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pa mora biti ekskluzivna v tem pomenu, da je to edina možnost za odklanjanje storilčeve nevarnosti.

Za izrek varstvenega ukrepa po 64. čl. KZ ne zadošča obstoj nevarnosti, da bi obdolženec ponavljal katerakoli kazniva dejanja, temveč je potrebno ugotoviti obstoj nevarnosti za huda kazniva dejanja zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje.

V okviru postopka za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se sodišče pri vrednotenju teže kaznivega dejanja ne omeji samo na zagroženo kazen, ampak upošteva predvsem značilnosti storilčevega ravnanja v danih okoliščinah. Če so te okoliščine takšne, da kažejo na trajnejšo nevarnost storilca, so lahko za oceno storjenega kaznivega dejanja pomembnejše od same predpisane kazni za kaznivo dejanje.

Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti s ponavljanjem okoliščin, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje odločilo, da ne izreče varnostnega ukrepa iz 1. odstavka 64. člena KZ, zavzema za njihovo drugačno oceno in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Če je izvedenec psihiater v postopku na prvi stopnji ugotovil, da ni pogojev za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu, in je sodišče prve stopnje o tem zavzelo v izpodbijani sodbi ustrezno obrazloženo stališče, takšne odločitve s pritožbo ni mogoče izpodbiti, če v njej niso navedena nova dejstva.

Pri ponovni odločitvi glede trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora sodišče prve stopnje presoditi ali so še izpolnjeni pogoji za izvajanje tega varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen ukrepa, da je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pa pogojuje ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Pred izdajo izpodbijanega sklepa R.J. res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu 2.odst. 496.čl. ZKP zaslišanje storilca pred odločanjem opravi le v primeru, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča.

Za izrek ukrepa po I. odst. 64. čl. KZ ne zadostuje storitev dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe do II. in I. odst. 133. čl. KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ ter hipotetično sklepanje na možnost storitve hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Razen tega ne zadostuje psihiatrično mnenje o poslabšanju storilčevega duševnega stanja zaradi zavračanja terapije z zdravili, pač pa mora biti v mnenju ugotovljena konkretna ponovitvena nevarnost storitve hudega kaznivega dejanja te vrste.