VSRS Sodba I Ips 186/2001

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M.M. se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s členom 95/1 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni M.M. dolžan plačati kot stroške, ki nastanejo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Z v uvodu navedeno sodbo z dne 02.06.2000 je Okrožno sodišče na Ptuju spoznalo M.M., M.L. in D.D. za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Vsakemu izmed njih je izreklo kazen sedem mesecev zapora ter jim v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 01.06.2000 od 16.00 ure do 02.06.2000 do 11.00 ure. M.M. in M.L. je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Zoper takšno sodbo sta se pritožila D.D. ter zagovornika obtoženih M.L. in M.M. S sodbo z dne 01.02.2001 je Višje sodišče v Mariboru pritožbo M.M. zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, ki se nanaša na tega obsojenca, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 08.06.2001 je zagovornica obsojenega M.M. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev, ki so po mnenju vložnice vplivale na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v pisnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, menil, da zahteva ni utemeljena ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da naj jo kot tako zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi sodišču najprej očita, da obsojenemu M.M. ni zagotovilo v zakonu predpisanega roka za pripravo obrambe. Ta očitek je utemeljen. 4. odstavek 12. člena ZKP namreč določa, da se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas za pripravo obrambe, to določilo pa temelji med drugim tudi na določbi 1. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki med pravna jamstva v kazenskem postopku uvršča tudi primeren čas za pripravo obrambe. Zakon torej daje obtožencu možnost in pravico pripraviti se na obrambo, hkrati pa zavezuje tudi sodišče, da mu to pravico zagotovi, na drugi strani pa ima obtoženec možnost, da se tej pravici odpove, kot je to bilo v obravnavanem primeru, kjer se je obtoženi M. pravici do 8-dnevnega roka odpovedal s konkludentnim ravnanjem. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, obsojeni M. ni nasprotoval temu, da je sodišče opravilo glavno obravnavo, celo več, potem ko mu je bila prebrana obtožnica, se je odpovedal ugovornemu postopku (njegovo nestrinjanje oziroma zahtevanje roka za pripravo obrambe bi zavezovalo sodišče, da bi narok za glavno obravnavo odložilo).

Glede na vse navedeno je tako sodišče prve stopnje nedvomno kršilo kazenski postopek (4. odstavek 12. člena in 3. odstavek 288. člena) s tem, ko obdolžencu med vabilom za glavno obravnavo in glavno obravnavo ni zagotovilo 8-dnevnega roka za pripravo obrambe, ki ga predvideva že omenjeni 3. odstavek 288. člena ZKP, vendar pa ta kršitev, ki je po svoji naravi relativna (2. odstavek 371. člena ZKP), ni takšna, da bi, oziroma v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost sodbe, saj se je, kot rečeno, obsojenec odpovedal temu roku, nenazadnje pa je tudi zaslišan na glavni obravnavi storitev očitanega mu kaznivega dejanja zanikal. Sicer pa so tudi navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti o vplivu teh kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe zgolj pavšalne narave oziroma posplošene, tako da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Nadaljnji očitek zagovornice sodišču se nanaša na kršitve določb ZKP, ki zavezujejo sodišče, da iz spisa izloči uradne zaznamke o razgovoru policistov z občani (3. odstavek 83. člena ZKP). Utemeljeno zagovornica v zahtevi navaja, da sodišče iz spisa ni izločilo teh uradnih zaznamkov in se ti nahajajo v spisu (l. št. 16 do 24 spisa), vendar pa tudi v tem primeru ne gre za absolutno kršitev iz 1.

odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP pa je podana le, v kolikor je ta kršitev določb ZKP vplivala ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, kar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru presojati posebej. Torej bo podana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP tedaj, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo določb kazenskega postopka in izrekom nezakonite in nepravilne sodbe. Po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP pa se sme take (druge) kršitve določb kazenskega postopka uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede vpliva kršitev na zakonitost sodbe vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni navedla razlogov oziroma so tudi v tem primeru ti razlogi le posplošene trditve do te mere, da njih utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovornica ni storila.

Slednje velja tudi za nadaljnjo trditev vložnice zahteve, ki se nanaša na kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na obsojenega M. Ne glede na to, da vložnica, kot rečeno, ne obrazloži te svoje trditve, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge tudi glede obsojenega M. in sicer na strani 6 in 7 izpodbijane sodbe natančno opisuje, kateri so tisti dokazi, ki obremenjujejo tega obsojenca, pri čemer v prvi vrsti izpostavlja zagovor soobsojenega M.L., pri tem pa je tudi podrobno obrazložilo, zakaj verjame temu obsojencu in ne obsojenemu M.

Slednjič pa je neutemeljena še trditev v zahtevi, da se izpodbijana pravnomočna sodna odločba opira na dokaz, na katerega se ne sme opirati, s čimer bi sodišče kršilo določilo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica tako navaja, da se sodbi opirata na izpise telefonskih številk (l. št. 6 do 7), ki so bili pridobljeni po izreku prvostopne sodbe, kar je po mnenju zagovornice razvidno tudi iz 7. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Res je sicer, da so bili s Policijske uprave M., Policijske postaje O. dne 30.06.2000 posredovani izpisi izhodnih in dohodnih klicev, torej že po razglasitvi prvostopne sodbe, vendar pa je tako iz te sodbe, kakor tudi iz sodbe pritožbenega sodišča jasno razvidno, da se ne ena ne druga ne opirata na te podatke. Da bi se prvostopna sodba opirala na izpise klicev mobilnega telefona, pa tudi ne izhaja iz 7. strani sodbe, kot to navaja vložnica, saj sodišče zgolj navaja, zakaj je obsojeni M. odvrgel mobilni telefon in kaj bi pomenilo, če tega ne bi storil, pri čemer sodišče uporablja pogojnik. Pri tem pa tudi ni prezreti okoliščine, da je bila sodba sodišča prve stopnje tistega dne, ko je prispela dokumentacija na sodišče, že odpravljena.

Ker je torej Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.