VSRS Sodba I Ips 117/2001

Zahteva zagovornikov obdolženega J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 26.2.2001 na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi zoper obdolženega J.L. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še do 27.5.2001 do 6.00 ure.

Zoper ta pravnomočen sklep so zagovorniki obdolženega J.L. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka dne 12.4.2001 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in razveljavi napadeni sklep ter "vrne zadevo v novo sojenje".

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini napadajo ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornikov obdolženega J.L. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obdolženega J.L. v zahtevi ne povedo izrecno, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi zagrešilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Navedbo, da je bilo Vrhovno sodišče seznanjeno s stališčem vložnikov v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, da pri tem obdolžencu ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, v delu, kolikor se obdolženemu J.L. očita spravljanje tujih državljanov iz Republike Hrvaške v Republiko Italijo, ne da bi se kjerkoli dotaknili slovenske državne meje in da s tem v zvezi ni ničesar reklo, je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj se razlogi, ki naj ne bi bili navedeni v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ne nanašajo na dejstva temveč na uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa povedalo, da je bil utemeljen sum ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave z dne 19.12.2000 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.1.2001 in da dokazi, izvedeni v dosedanjem teku preiskave, takšnega suma niso ovrgli ali omajali, marveč ga samo še potrjujejo. Na ta način je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, ne le do tega, da je podan utemeljen sum, da je obd. J.L. storil očitano mu kaznivo dejanje, temveč tudi, da dejanji, ki naj bi ju storil in sta opisani v pod točkama I. in II. sklepa o preiskavi, vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ.

Kakor je razvidno iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, naj bi obd. J.L. z dejanjema, pod točko I) skupaj z obdolženimi D.Š., M.L., D.L., Š.K. in A.M., pod točko II. pa skupaj z obd. S.B., E.V., M.L. ter R.T., iz koristoljubnosti in v združbi, pri čemer naj bi vsak od njih imel vnaprej določeno vlogo, storil nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. Vložniki zahteve niti ne zatrjujejo, da utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora glede izvršitvenega dejanja pod točko I. sklepa o preiskavi ni podan, marveč da izvršitveno dejanje pod točko II. sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ.

Po opisu v sklepu o preiskavi naj bi se pri izvršitvenem dejanju pod točko II. obd. J.L. iz Slovenije po telefonu dogovarjal z neugotovljeno osebo po imenu V. ter z neugotovljeno osebo po imenu K. o ilegalnem prevozu 15 državljanov Kitajske, devetih državljanov Bangladeša in treh državljanov Filipinov iz njihovih matičnih držav v Republiko Italijo. Obd. S.B., M.L. in R.T. naj bi naročil, naj te ljudi iz Bosne in Hercegovine, kamor so ilegalno prispeli, na enak način prepeljejo v Dalmacijo. Vseskozi naj bi bil tudi v zvezi z E.V., ki je poskrbel za prevoz beguncev v Republiko Italijo, in osebami, ki naj bi tam sprejele begunce.

Po 10. členu KZ je kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica. Naš zakonodajalec glede kraja storitve kaznivega dejanja sprejema ubikvitetno teorijo. Po tej se šteje, da so vse sestavine kaznivega dejanja enako pomembne in da je treba kaznivo dejanje šteti za celoto vseh storitev (opustitev) in posledice. Če so posamezne sestavine uresničene vsaka v drugem prostoru, tedaj je tudi kaznivo dejanje v vsakem od teh prostorov samo deloma in ne v celoti udejanjeno. Teorija ubikvitete zato sprejema fikcijo pars pro toto, kot da je kaznivo dejanje v celoti storjeno v kraju delovanja (opustitve) storilca ali v kraju, kjer je nastopila posledica. Če se eden od teh krajev nahaja v prostoru teritorialne veljave kazenskega zakona, se po omenjeni fikciji šteje, kot da je kaznivo dejanje v celoti storjeno na tem prostoru, čeprav to ne ustreza resničnosti. Tako se lahko pogosto primeri, da pri istem kaznivem dejanju konkurirata dve ali več različnih nacionalnih zakonodaj in to po teritorialnem načelu.

Po 1. odstavku 120. člena KZ velja Kazenski zakonik za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije (teritorialno načelo).

Obd. J.L. naj bi kaznivo dejanje storil v združbi, pri čemer naj bi deloval na območju naše države, ostali udeleženci pa v tujini, kjer naj bi nastopila tudi prepovedana posledica. Organizator in člani hudodelske združbe se lahko pojavijo tudi kot storilci, sostorilci, napeljevalci in pomagači pri kaznivih dejanjih, zaradi katerih je organizator združbo ustanovil in pri tem odgovarjajo po splošnih pravilih, ki veljajo za udeležbo. Po opisu v sklepu v preiskavi naj bi kaznivo dejanje pod točko II. sklepa o preiskavi obd. J.L. storil kot sostorilec, saj naj bi s svojim ravnanjem, ki ne pomeni neposredno sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja, odločilno prispeval k njegovi izvršitvi. Teritorialno načelo kot primarno praviloma izključuje pravilo identitete norme (dvojne kaznivosti). Glede na to, da naj bi ostali sostorilci delovali v tujini, kjer je nastala prepovedana posledica, je izjemoma treba zadevo pretehtati tudi v luči tega pravila.

Identiteta norme se ugotavlja in abstracto, torej, ali je določeno obnašanje inkriminirano v obeh zakonodajah, in in concreto, ali v obravnavanem primeru niso podane razne istovetnosti in inkriminacije še okoliščine, ki izključujejo protipravnost, kazensko odgovornost, možnost uporabe kazni, pa tudi, ali obstajajo predpostavke za izvedbo kazenskega postopka. Pri presoji in abstracto se ne zahteva popolno ujemanje inkriminacij, pač pa gre za vrednotenje podobnosti med zakonskimi dejanskimi stanji v pravu dveh držav na podlagi vrednostne in teleološke presoje.

V Republiki Italiji je v 3. v zvezi s 1. odstavkom 12. člena Zakonskega odloka z dne 25. julija 1998, št. 286, v določbi za preprečevanje ilegalnih imigracij predpisano kot kaznivo dejanje neposredno podpiranje vstopa tujcev na območje države v nasprotju z veljavno zakonodajo, kot kvalificirana oblika pa, če pri tem sodeluje tri ali več oseb, oziroma da je kaznivo dejanje storjeno z namenom ustvarjanja dobička (protipravne premoženjske koristi). Po naši, kakor tudi po navedeni italijanski normi, je objekt varstva javni red, ki ga storilci kršijo z izvrševanjem tega kaznivega dejanja.

Glede na dejstveni opis izvršitvenega dejanja pod točko II. je ugotoviti, da je istovetnost norme podana, kajti teh določb si nikakor ni mogoče tako togo razlagati, da dvojna kaznivost ni izkazana, ker vsaka od držav varuje le svoj javni red in sankcionira le nedovoljen prehod (vstop v državo) čez svojo državno mejo.

Sprejeti nasprotno razlago, da dvojna kaznivost v takem primeru ni izkazana, ker naj ne bi šlo za spravljanje ljudi čez mejo naše države, bi pomenilo, da v postopku ekstradicije, glede na pogoj iz 3. točke 522. člena ZKP, kljub temu, da bi bili ostali pogoji izpolnjeni, tuji državi ne bi bilo mogoče izročiti osebe, ki ni naš državljan in bi bila pri nas zalotena, četudi bi ta v tujini storila tako(a) kaznivo(a) dejanje(a). Tako stališče je nesprejemljivo tudi z vidika načela solidarnosti in sodelovanja med državami na področju zatiranja organiziranega kriminala (tudi tistega, katerega predmet delovanja je tihotapljenje ljudi). Ne držijo tedaj očitki vložnikov, ko zatrjujejo, da izvršitveno dejanje pod točko II. sklepa o preiskavi, ker naj ne bi šlo za spravljanje ljudi čez državno mejo Republike Slovenije, sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ.

Kršitvi zakona, na kateri se sklicujejo zagovorniki obd. J.L. v svoji zahtevi, nista podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP, njihovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.