10. člen KZ

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec, pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja.

V materialnopravnem smislu so odločilna dejstva tista, na katera obtožba z opisom dejanja, ki se mora prilegati zakonskim znakom določenega kaznivega dejanja, opira zahtevo za posameznikovo obsodbo in kaznovanje.

Hudodelsko združbo kot kvalifikatorno okoliščino pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ povezujejo naslednji elementi: 1. najmanj tri osebe; 2. njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj (po noveli KZ nad tri leta zapora) in 3. kot nujen pogoj udeležba pri izvršitvi kaznivega dejanja s področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil.

Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, s tem niso kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja. Ob spremembi kazenskega zakona se uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije.

Ker zakon pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe na kraj storitve kaznivega dejanja ne navezuje nobene posebne posledice, ta ne spada med zakonske znake tega kaznivega dejanja. V procesni situaciji, ko je tudi zoper oškodovanca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v istih časovnih in krajevnih okoliščinah zoper obsojenca (isti historični dogodek), je združitev postopkov sicer pravilo, ni pa obvezna.

Neposredni stik storilca z oškodovanci ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. S tem ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencem, kot je navajal med sojenjem na prvi stopnji, to pomeni vsebinsko spremembo dokaznega predloga. V takem primeru pa ne gre več za uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena URS, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, ampak za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je po 10. členu KZ kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica, se v primeru, ko se eden od teh krajev nahaja v prostoru teritorialne veljave kazenskega zakona, po omenjeni fikciji šteje, kot da je kaznivo dejanje v celoti storjeno na tem prostoru, čeprav to ne ustreza resničnosti. Trditev, da izvršitveno dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ, ker naj ne bi šlo za spravljanje ljudi čez državno mejo Republike Slovenije, ampak iz Hrvaške direktno v Italijo, ne drži.

V postopku za kazniva dejanja storjena s tiskom, je pristojnost po kraju bivališča pisca ali po kraju kjer se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša, konkurenčna s pristojnostjo sodišča, kjer je bil spis natisnjen. Če je spis natisnjen v tujini, pa s pristojnostjo sodišča, kjer se tiskani spis razširja.