120. člen KZ

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceni

S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec, pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja.

Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, s tem niso kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja. Ob spremembi kazenskega zakona se uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije.

Ker je po 10. členu KZ kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica, se v primeru, ko se eden od teh krajev nahaja v prostoru teritorialne veljave kazenskega zakona, po omenjeni fikciji šteje, kot da je kaznivo dejanje v celoti storjeno na tem prostoru, čeprav to ne ustreza resničnosti. Trditev, da izvršitveno dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ, ker naj ne bi šlo za spravljanje ljudi čez državno mejo Republike Slovenije, ampak iz Hrvaške direktno v Italijo, ne drži.

Ker obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah niso predstavljale izvajanja propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva, ni podano kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51.