VSRS Sodba I Ips 317/2008

Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 17.3.2008 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Obsojencu je izreklo 1.000 EUR denarne kazni, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.5.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 9.7.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi „kršitve materialnega zakona“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. V zahtevi navaja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 145. členu KZ, niti katerega drugega kaznivega dejanja. Resne grožnje ni bilo, obsojenec grožnje sploh ni izrekel, ampak je svojo izjavo oškodovancu na sodišču razložil v okviru svojega zaslišanja; tudi kolikor se verjame vsebini izjave po telefonu oškodovancu pa se pokaže, da grožnja ni primerna, je objektivno nezmožna in kot taka ne more biti resna.

3Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 1.9.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 3.9.2008. Obsojencu sodišče sodnega pisma ni moglo vročiti, ker obsojenec sodnega pisanja, o katerem je bil obveščen dne 3. in 4.9.2008 na pošti ni dvignil ter je bilo sodno pismo sodišču vrnjeno nevročeno dne 22.9.2008.

B.1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče glede zakonskega znaka „resne grožnje“ kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v svojih odločbah že večkrat presodilo (sodba opr. št. I Ips 339/2003 z dne 22.1.2004, sodba opr. št. I Ips 157/2001 z dne 4.3.2004, sodba opr. št. I Ips 388/2006 z dne 14.12.2006), da tako teorija kot sodna praksa štejeta, da mora biti storilčeva grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost osebe, ki ji je namenjena. To je tudi pravi pomen zakonskega znaka „resna grožnja“ ter zato ni pomembno, ali z gledišča storilca bila tudi resno mišljena. Prav tako ni potrebno, da mora biti sredstvo s katerim storilec grozi sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo. Za oceno ali gre za resno grožnjo ali ne tako ni potrebno, da bi morala biti „objektivno izvedljiva“.

B.2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili. Navedbe zagovornika v zahtevi, da v konkretnem primeru znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ niso podani, ker da ni bila s strani obdolženca podana resna grožnja, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP.

7Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pomeni napad na varnost druge osebe. Objekt varstva te določbe je občutek osebne varnosti. Kaznivo dejanje bo podano, ko storilec z resno grožnjo, da bo napadel življenje ali telo oškodovanca ogroža njegovo varnost. Grožnja mora biti resna, kar pomeni, da mora objektivno dajati vtis resnosti oziroma biti objektivno zmožna doseči ogroženost drugega. Ni pa potrebno, da je obdolženec nameraval grožnjo uresničiti, saj bo v tem primeru podano ustrezno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Posledica kaznivega dejanja je občutek ogroženosti pri osebi proti kateri je grožnja bila usmerjena.

8V konkretni zadevi je v izreku sodbe sodišča prve stopnje med drugim navedeno, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanca (policista, ki je na obsojenčevem zemljišču – kamnolomu opravljal uradno dejanje – ogled) z grožnjo izraženo z besedami „vse, ki ste bili sedaj na mojem zemljišču vas bom spustil v zrak, samo pazite se me“ in „vse vas bom spustil v zrak in to zapišite kamor hočete“ ter s takimi besedami pri oškodovancu vzbudil občutek osebne ogroženosti. Izraz „spustil vas bom v zrak“ nedvomno pomeni uničenje, razstrelitev oziroma obračun z oškodovančevim življenjem in s tem tudi resnost grožnje. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da opis kaznivega dejanja vložniku ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker opis vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ. Kolikor pa se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov ter navaja, da obsojenec grožnje sploh ni izrekel, da je bil takrat v tujini, da je svojo izjavo oškodovancu razložil na sodišču v okviru svojega zaslišanja, pa uveljavlja zmotno ugotovitev zmotnega stanja, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

C.

9Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ker kršitve zakona, katere je v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval zagovornik niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik z mesečnim osebnim dohodkom v letu 2006 720 EUR ter solastnik nepremičnin).