VSRS Sodba I Ips 137/2008

Zahteva zagovornika osumljene G.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljeno G.F. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zagovornik osumljenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Osumljenka, ki je bila kontrolirana s strani policije, je policiji pokazala osebno izkaznico, s katero se je identificirala kot G.F., rojena 1.9.1972, državljanka Romunije. Policisti pa so sumili, da je osebna izkaznica, s katero je razpolagala, ponarejena. Ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, je policija izdala sklep o pridržanju osumljenke, ki je bila nato naslednjega dne pripeljana k preiskovalnemu sodniku in zaslišana v prisotnosti tolmača za romunski jezik. Tako ji je bila zagotovljena pravica iz 8. člena ZKP. Obe odločbi, tako preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora in tudi senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je pritožbo zagovornika osumljenke zavrnil, imata vse sestavine, ki so potrebne za utemeljitev takšne odločitve.

V odgovoru zagovornika na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornik vztraja na trditvah v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi je trditev zagovornika, da je zaseženi osebni dokument, s katerim se je v postopku identifikacije izkazala osumljenka, nezakonit dokaz. Osumljenka je namreč romunska državljanka, policisti pa ji v postopku identifikacije niso postavili tolmača. Zato do kaznivega dejanja tudi ni moglo priti. Izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata pa o tem tudi nima nikakršnih razlogov.

V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb. To se pravi, da se kršitve procesnega zakona uveljavljane v zahtevi morajo nanašati na postopek pred sodiščem, izjemoma pa tudi na delo policistov, vendar le tedaj, ko so ti opravljali v skladu z določbami ZKP določena procesna dejanja. Res je sicer, da bi tudi kršitve Zakona o policiji ter posledično kršitve Ustave Republike Slovenije s strani policije lahko pripeljale do tega, da sodne odločbe ne bi bilo možno opreti na v takšnem postopku pridobljene dokaze, oziroma bi jih bilo potrebno v skladu z drugim odstavkom 18. člena izločiti iz spisa (z zahtevo za varstvo zakonitosti bi se navedeno lahko uveljavljalo kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP), vendar pa v konkretnem primeru o takšnem nezakonitem delu policistov ne moremo govoriti. Člen 33 Zakona o policiji namreč določa, da so policisti pri jezikovnem sporazumevanju v postopku identifikacije zavezani določbam o slovenščini kot uradnem jeziku ter o rabi italijanščine in madžarščine kot dodatnih uradnih jezikov na območju občin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Le v nujnih primerih (določba se poleg postopka identifikacije nanaša tudi na varnostno preverjanje osebe, opravo varnostnega pregleda, prepovedi gibanja in približevanja določeni osebi, kraju ali območju, opravo protiterorističnega pregleda prostorov, objektov, naprav itd.) lahko sporazumevajo tudi v katerem drugem jeziku, ki ga tujec razume. Postopek identifikacije pa je že po svoji naravi tak, da ne potrebuje kakšnega posebnega besednega sporazumevanja, temveč zahteva od določene fizične osebe le, da se izkaže z dokumentom o lastni identifikaciji, kar je osumljenka v konkretni kazenski zadevi očitno razumela in se tudi izkazala z osebno izkaznico, za katero so policisti že na prvi pogled posumili, da je v celoti ponarejena. Obstoj utemeljenega suma, da gre za ponarejen dokument pa izhaja tudi iz strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave. Ne gre torej za postopek, kjer bi oseba, katere identiteta se preverja, lahko odločala, ali bo osebni dokument pokazala ali ne, oziroma se odločala kakšna bo njena strategija v komunikaciji s policisti, ki dokument zahtevajo, temveč je to dolžna storiti (policistom izročiti zahtevani dokument). Navzočnost tolmača torej že glede na naravo dejanja praviloma ni potrebna in tako tudi obratno, nenavzočnost na zakonitost policijskega opravila nima nikakršnega učinka. Glede na navedeno so tudi povsem neutemeljene navedbe zagovornika v zahtevi, kjer enači postopek identifikacije s procesnimi dejanji določenimi v ZKP, ko se torej od sodišča (in v določenih primerih posebej navedenih v zakonu tudi od policije) zahteva postopanje po določbah tega zakona, kršitev teh določb pa lahko, v kolikor niso spoštovane in so tako pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti opravljenega procesnega dejanja pripelje do procesne sankcije, to je ekskluzije dokazov. Na podobne pritožbene navedbe pa je pritožbeni senat tudi odgovoril in ugotovil, da so navedbe zagovornika, da postopek identifikacije ni bil korekten, zgolj njegovo mnenje ter da teh navedb dokumentacija v spisu ne potrjuje.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere opozarja zagovornik v zahtevi (nadaljnji potek postopka na zakonitost dela policistov in na obstoj utemeljenega suma, da je dejanje storjeno nima nikakršnega vpliva), zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo.