VSRS Sodba X Ips 909/2005

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 2. 2004, s katero je zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne 19. 2. 2004. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 14. 1. 2002.

Sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku z delno pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 14. 1. 2002, odločeno le o vrnitvi dela nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu v naravi. Tožeča stranka je najemnica na poslovnem prostoru in stanovanju. Pravočasno je postavila zahtevek za povračilo vlaganj v poslovni prostor in stanovanje, ki sta oba v vrnjenem delu nepremičnine. Upravičenec do povračila vlaganja v nepremičnino na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004) ne pridobi stvarnopravnega upravičenja, temveč le obveznostnopravno terjatev. Ta terjatev je samostojna pravica. Odločitev o zahtevi za denacionalizacijo pred odločitvijo za povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino ne more poseči v terjatev tožeče stranke. Zato tudi ni pomembno, ali pristojni organ o obeh zahtevkih odloči hkrati, ali z dvema ločenima odločbama, od katerih je odločba o odškodnini izdana kasneje. O zahtevi najemnikov za povrnitev vlaganj bo, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, upravni organ odločal po končanem postopku denacionalizacije. Ker tožeča stranka v postopku odločanja o vračilu spornega dela nepremičnine v naravi ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi, ne more biti stranka v tem postopku. Zato tudi ne more predlagati obnove tega postopka. Iz tega razloga tožeči stranki niso bile kršene zatrjevane pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne pravica do mirnega uživanja lastnine.

V pritožbi meni tožeča stranka, da mora biti glede na 3. odstavek 25. člena ZDen o povrnitvi vlaganja v denacionalizirano nepremičnino odločeno z denacionalizacijsko odločbo. V konkretnem primeru se ne more uporabiti 6. odstavek 25. člena ZDen, ki izjemoma predvideva, da se o vlagateljevem povrnitvenem zahtevku odloči v posebnem dopolnilnem postopku. Razlog za to je, da upravni organ v denacionalizacijskem postopku pred izdajo denacionalizacijske odločbe ni ugotovil, da sporazum o višini odškodnine ni bil dosežen. Tako je ravnal, čeprav je bila zahteva za povrnitev vlaganj vložena. Ugotovitev, da sporazum ni bil dosežen, pa je zakonska predpostavka za opustitev odločitve o vlaganjih v denacionalizacijski odločbi. Poleg tega določa 7. odstavek 25. člena ZDen, da če je vlagatelj fizična oseba, zanj ne veljajo omejitve iz prejšnjih odstavkov istega člena. To pomeni, da lahko vlagatelj zahteva povrnitev vlaganj takoj, hkrati z vrnitvijo denacionalizirane nepremičnine v naravi. Ker v konkretnem primeru niso bile podane predpostavke za odločanje o pritožničinem povrnitvenem zahtevku v posebnem, dopolnilnem postopku, bi bilo treba o tem odločiti z denacionalizacijsko odločbo. Že s tem je podan pravni interes tožeče stranke za sodelovanje v postopku za izdajo denacionalizacijske odločbe, in v obnovitvenem postopku.

Tožeča stranka je še navedla, da je v tožbi in v predhodnih vlogah v upravnem postopku izrecno zatrjevala (in predložila dokaze o trditvah), da ji gre na temelju zatrjevanih vlaganj solastninska pravica po 116. členu Stanovanjskega zakona. Navajala je tudi, da utemeljuje svoj položaj stranke z nekdanjim položajem imetnika stanovanjske pravice in s svojo odkupno pravico po 117. členu Stanovanjskega zakona, ter z najemno pravico. Do teh razlogov bi se moralo prvostopenjsko sodišče vsaj opredeliti. Ker se ni, je storilo kršitev določb upravnega spora po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker se je s 1. 1. 2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožeča stranka je v denacionalizacijskem postopku vložila zahtevo za povrnitev vlaganja. Postopek se je že končal, tožeča stranka pa je predlagala njegovo obnovo. Zahtevo za povrnitev vlaganja je uveljavljala zato, ker je najemnica na nepremičnini, ki je bila vrnjena v last denacionalizacijskemu upravičencu. Oba upravna organa in prvostopenjsko sodišče so tožeči stranki odrekli pravni položaj stranke v postopku za obnovo denacionalizacijskega postopka. Upravno sodišče je to storilo z utemeljitvijo, da odločitev o zahtevku do denacionalizacije ne posega v zahtevek za povrnitev vlaganja. Ločeno vodenje denacionalizacijskega postopka in postopka za povrnitev vlaganja je zato pravilno.

Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke za povrnitev vlaganja, in podrobnosti glede njegovega uveljavljanja, so urejeni v 5. do 7 odstavku 25. člena ZDen. ZDen za vlaganje uporablja različne izraze: v 6. odstavku 25. člena ZDen odškodnina, v 7. odstavku istega člena pa vlaganje in vlaganja. 7. odstavek 25. člena ZDen se sklicuje tudi na 5. odstavek istega člena. Oba odstavka se torej nanašata na isti zahtevek, čeprav zanj uporabljata različne izraze. Zahtevek se bo v tej odločbi enotno označeval kot zahtevek za povrnitev vlaganja.

6odstavek 25. člena ZDen določa predpostavke, pod katerimi se o najemnikovem zahtevku za povrnitev vlaganja ne odloča v denacionalizacijskem postopku. Iz 6. odstavka 25. člena ZDen je torej mogoče sklepati, da se o zahtevku za povrnitev vlaganja, vsaj na začetku, po njegovi vložitvi, lahko odloča v denacionalizacijskem postopku. Če upravičenec ne zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine zahtevka za povrnitev vlaganja, se tudi o zahtevku za povrnitev vlaganja odloča z denacionalizacijsko odločbo. Če se ne odloči o tem zahtevku z denacionalizacijsko odločbo, se o njem odloča z v dopolnilnem postopku izdano posebno odločbo. O zahtevku za povrnitev vlaganja se torej lahko odloči tudi zunaj denacionalizacijskega postopka. Tudi upravičenec do povrnitve vlaganja je v drugačnem položaju kot denacionalizacijski upravičenec, celo če je udeleženec denacionalizacijskega postopka. Za svoj zahtevek namreč ni prikrajšan, če se o njem odloči v dopolnilnem postopku, in tudi nobene pravne koristi ne izgubi zaradi izdaje dopolnilne odločbe. Položaj upravičenca do povrnitve vlaganja se zato bistveno razlikuje od položaja denacionalizacijskega upravičenca ali zavezanca v denacionalizacijskem postopku.

Predpostavki za odločitev o višini vlaganja z dopolnilno odločbo sta opredeljeni v 1. stavku 6. odstavka 25. člena ZDen: denacionalizacijski upravičenec mora zahtevati vrnitev nepremičnine, in sicer zato, ker ni bil dosežen sporazum glede zahtevka za povrnitev vlaganja. Tožeča stranka trdi, da upravni organ ni spravil v stik denacionalizacijskega upravičenca in tožeče stranke, in da zato ni ugotovil, da se ne moreta sporazumeti o višini odškodnine. V resnici manjka ugotovitev, da se denacionalizacijski upravičenec in tožeča stranka ne moreta sporazumeti o vlaganju v nepremičnino. Kljub temu pa tožeča stranka ne more zahtevati obnove postopka. Z denacionalizacijsko odločbo namreč sploh še ni bilo odločeno o njenem zahtevku za povrnitev vlaganja v nepremičnino, kasnejša odločitev z dopolnilno odločbo pa je še vedno mogoča, kot je bilo že obrazloženo. Ker o njenem zahtevku še niti ni bilo odločeno, nima pravnega interesa za obnovo postopka. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem oziru pravilna.

Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo do argumentov v zvezi s 116. in 117. členom Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS/I, št. 18-652/1991 s kasnejšimi spremembami) in spremembe pogojev najema, kar je posledica denacionalizacije. Tožeča stranka je svoje očitke povezala s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in s 1. členom 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Prvostopenjsko sodišče je kratko odgovorilo na razloge tožeče stranke v svoji sodbi na str. 4 spodaj. Kaj več kot toliko, pa prvostopenjskemu sodišču tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS, ni bilo potrebno odgovoriti. Tožeča stranka namreč v tožbi ni niti zatrjevala, da bi bila solastnica, ali da je zahtevala odkup stanovanja. Menila je zgolj, da bi to lahko storila. Vnaprej pa je jasno, da v zvezi z istim vlaganjem ne more zahtevati obojega, namreč povrnitev vlaganja in še pridobitev lastninske pravice na temelju istega vlaganja. S tem, ko je zahtevala povrnitev vlaganja, se je tožeča stranka opredelila za obveznostnopravni zahtevek. Za varstvo tega zahtevka pa udeležba v denacionalizacijskem postopku ni nujno potrebna, kot je že bilo pojasnjeno. Takšna je tudi že obrazložitev prvostopenjskega sodišča. V denacionalizacijskem postopku se odloča o zahtevku upravičenca do lastnika nepremičnine. Morebitna najemna razmerja niso predmet tega postopka. Spremembe v pogojih najema so predpisane s Stanovanjskim zakonom in se o njih v denacionalizacijskem postopku ne odloča, kar je očitno. Zgolj gospodarska prizadetost tožeče stranke pa ne more biti razlog za udeležbo v upravnem postopku. Kakšen poseben odgovor prvostopenjskega sodišča v zvezi z najemom torej niti ni bil potreben, saj je bil razviden iz drugih delov njegove obrazložitve.

Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo na temelju 92. člena ZUS-1.