VSRS Sklep I Up 37/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep disciplinske komisije I. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije z dne 12.4.1999, s katero je ta na podlagi 79. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije tožniku izrekla disciplinski ukrep - opomin, zaradi kršitve po 4. točki 1. odstavka 77. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut OZS).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijana odločba, izdana na podlagi Statuta OZS ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklicuje se na Zakon o odvetništvu (ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji). Iz določb navedenega zakona izhaja, da Odvetniška zbornica del svojih pristojnosti sicer izvršuje kot nosilka javnih pooblastil. To izhaja iz določbe 41. člena ZOdv, po kateri se morajo odvetniki obvezno združevati v Odvetniško zbornico Slovenije ter določbe 44. člena ZOdv, v kateri ima Odvetniška zbornica sicer pooblastilo, da podrobneje uredi naloge in organizacijo zbornice ter naloge organov zbornice, vendar pa k Statutu OZS daje soglasje Vlada RS. Na javno pravno naravo odvetniške dejavnosti kažejo tudi določbe ZOdv, ki urejajo disciplinsko odgovornost odvetnikov, odvetniških pripravnikov in odvetniških kandidatov (členi 59-71). Vendar pa imajo po določbah ZOdv posamezniki sodno varstvo zoper odločitev prvostopnega organa, ki zadeva njihove pravice in pravne interese le v naslednjih primerih, in sicer, če gre za odločitev o vpisu oziroma izbrisu v imenik odvetnikov (o čemer v upravnem postopku odloča organ, določen s statutom, zoper odločitev ni pritožbe, možen pa je upravni spor). Drug primer sodnega varstva se nanaša na odločitev v disciplinskih postopkih zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoč odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni, vendar v tovrstnih zadevah na prvi stopnji ne odloča Upravno sodišče Republike Slovenije, ampak disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljajo dva sodnika Vrhovnega sodišča RS in trije odvetniki. Tretji primer sodnega varstva se nanaša na primer, opredeljen v prehodni določbi, to je na odločanje o vlogah za vpis v imenik odvetnikov, ki so bile vložene pred uveljavitvijo tega zakona, pa o njih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov. Zakonodajalec, kljub pomembnim javno pravnim vidikom disciplinskega postopka, ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev o izrečenem disciplinskem ukrepu - opominu. Zato bi imel tožnik sodno varstvo zoper navedeno odločitev le, če bi izrečeni disciplinski ukrep pomenil poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave RS oziroma poseg v pravico iz točke c 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi, št. U-I-344/99.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da odločba, s katero je odvetniku izrečen disciplinski ukrep - opomin, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Meni, da je tudi zoper tako odločbo mogoč upravni spor, čeprav ta v ZODV ni izrecno predviden. Pravica do sodnega varstva je ustavna kategorija. Odrekanje te pravice pomeni kršitev 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali zadevo odstopi pristojnemu sodišču.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, ker akt, ki je predmet upravnega spora, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS).

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ki je potrdila odločitev o disciplinskem ukrepu - opominu, ki ga je izrekla disciplinska komisija prve stopnje na podlagi Statuta OZS. Glede na ureditev v ZOdv, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa Odvetniška zbornica Slovenije, ki ima sicer določena javna pooblastila, v konkretnem primeru ni izdala izpodbijanega akta pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Zato s tožbo izpodbijani akt nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu v imenik odvetnikov ali akt o izbrisu iz imenika. Ker ZOdv ali kateri drugi zakon ne določa, da je zoper odločitev disciplinske komisije druge stopnje mogoč upravni spor, ne gre niti za drug posamični akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker tožnik v tožbi ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njegove ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Tako ravna sodišče, če v postopku predhodnega preizkusa tožbe ugotovi, da izpodbijani akt, ni upravni akt ali drug posamični akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Res je sicer, kar navaja tožnik v pritožbi, da je pravica do sodnega varstva ustavna pravica, zagotovljena v 23. členu Ustave RS. Vendar pa ta pravica ni brezpogojna. Omejitve so dopustne, če ne posegajo v bistvo pravice, če zasledujejo legitimen cilj in če je podano razumno sorazmerje med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem. Zato gre, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, v primeru disciplinskega ukrepa, ki ga Odvetniška zbornica izreče svojim članom, za kršitev pravice do sodnega varstva le v primeru, če bi bilo z disciplinskim ukrepom poseženo v določeno civilno pravico - pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave RS ali v pravico iz točke c 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnil kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.