59. člen ZOdv

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da to

Dolžnik je dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene, poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti. Ker zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi, dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

V pravdi iz naslova odvetnikove odškodninske odgovornosti mora sodišče hipotetično presoditi, kako bi se postopek, v katerem je odvetnik storil napako, s pretežno verjetnostjo končal.

Akt, s katerim je Odvetniška zbornica Slovenije potrdila odločitev o disciplinskem ukrepu - opominu, ki ga je odvetniku izrekla disciplinska komisija prve stopnje, ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.