VSRS Sodba I Up 378/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.5.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave M.-P. z dne 14.6.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 350/1, 350/2, 350/3, 352/1, 352/2, 352/3 in 352/4, pripisane k zk. vl. 105 k.o. S.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 3., 4. in 5. členu natančno določa, koga se po določbah tega zakona lahko šteje kot upravičenca do denacionalizacije. Upravičenci do denacionalizacije so namreč lahko le tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v zakonu oziroma na podlagi predpisov, ki sicer v zakonu niso navedeni, bili pa so izdani do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 oziroma, če jim je v istem časovnem okviru premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Kot je razvidno iz pogodbe z dne 12.4.1978, je bila le-ta sklenjena namesto razlastitve (4. alinea 1. člena pogodbe), torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, 19/76, 8/78). Ta zakon pa ni naštet v 3. členu ZDen in niti ni bil izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Obravnavano zemljišče je torej prešlo iz zasebne v državno lastnino na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen na podlagi predpisa, sprejetega po letu 1963 in zato ne more biti podlaga za denacionalizacijo po 3. in 4. členu ZDen. Časovna omejitev, navedena v 4. členu ZDen, pa velja tudi za 5. člen ZDen. Tako stališče je v skladu s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23.6.1993. Obravnavana pogodba z dne 12.4.1978 je bila sklenjena tudi v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je predvidel vse civilizacijske standarde v zvezi z izpodbojnostjo pravnih poslov. S tem so imele stranke možnost uveljavljati napake volje pri sklenitvi pravnega posla in izpodbijati njihovo veljavnost. Upravni organ prve stopnje je zato, ko je ugotovil, da v zadevi ni pogojev za uvedbo postopka, pravilno na podlagi 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Upravni organ je namreč dolžan uvesti in izvesti poseben ugotovitveni postopek le, če so podani pogoji za uvedbo postopka. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb upravnega postopka, v zvezi s pravico stranke do zaslišanja, razpisa ustne obravnave in izdaje poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Ker pa je prvostopenjski upravni organ že opravil nekatera dejanja v postopku (pozive na pribavo listin), je prvostopenjski organ, ko je ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka, pravilno zahtevek zavrnil, v obrazložitvi pa navedel za odločitev vse pravnorelevantne razloge. Neutemeljen je tožnikov tožbeni ugovor, da bi moral organ prve stopnje njegovo zahtevo za denacionalizacijo odstopiti sodišču, kot to določa 56. člen ZDen. Tožnik je, kot izhaja iz zahteve, le-to vložil pri upravnem organu, pri tem pa ni zatrjeval okoliščin iz 5. člena ZDen. Enako je v zadevi s podobnim dejanskim stanjem odločilo vrhovno sodišče v sodbi I Up 206/2002 z dne 7.11.2002.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe. Navaja, da v predmetnem postopku ni bilo ustrezno ugotovljeno, ali so bila zemljišča, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljena na podlagi katerega od predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, konkretno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Tožena stranka se ni opredelila do pritožbenih navedb tožnika in tudi ne do vsebine in zakonitosti akta upravnega organa prve stopnje. Ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, bistvenih za izdajo odločbe in ker se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb tožnika, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUP). Dokazni postopek ni bil ustrezno izpeljan, obravnava ni bila razpisana. Sodišče prve stopnje se glede teh tožbenih navedb dejansko sploh ni opredelilo oziroma le navaja, kdaj je izkazano podržavljenje po 3., 4., oziroma 5. členu ZDen in se sklicuje na razloge tožene stranke. ZNNZ je ex lege podržavil vsa mestna zemljišča oziroma zemljišča v gradbenih okoliših, gradbeni okoliši pa so bili opredeljeni z odloki, ki so bili sprejeti na podlagi tega zakona. Za področje k.o. S., kjer ležijo zemljišča, ki so predmet tega postopka, je gradbene okoliše določil Odlok občinskega ljudskega odbora L., ožje gradbene okoliše po občinah Okraj L. dne 10.2.1959. Kasneje izdane odločbe, so bile le ugotovitvene narave, saj je podržavljenje nastopilo ex lege. Nacionalizirana gradbena zemljišča, na katerih so nekdanji lastniki ohranili pravico uporabe, so bila kasneje odvzeta iz uporabe in s tem je bilo podržavljenje tudi dokončno izvedeno. Do odvzemov posesti je prišlo na podlagi različnih predpisov, med drugim tudi na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1978. Za odvzem pravice uporabe oziroma za odvzem nacionaliziranega zemljišča iz posesti časovni okvir iz 4. člena ZDen ne velja, o tem je odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002. Prenos pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih je bil zelo omejen po letu 1968, ko je stopil v veljavo Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, zato tudi ni mogoče trditi, da je bila sklenitev pogodbe namesto razlastitve prostovoljna in da je bilo nekdanjima lastnikoma zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bila podana pravna podlaga za obravnavo tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka v upravnem postopku z izvedbo popolnega dokaznega postopka. Kot izhaja iz predložnih spisov, sta tožnik in njegov brat kot solastnika spornega zemljišča prejšnjega lastnika J.T., sklenila s podjetjem za urejanje stavbnih zemljišč S. kupoprodajno pogodbo, ki je med predloženimi spisi, in iz katere izhaja, da sta odplačno prenesla pravico uporabe na spornih zemljiščih na navedenega kupca. V 4. alinei 1. člena te pogodbe je izrecno navedeno, da ta pogodba nadomešča razlastitev. Ker je bila navedena pogodba sklenjena namesto razlastitve v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, 19/76, 8/78), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen pogoj za denacionalizacijo po 3. in ne po 4. členu ZDen. Da bi šlo za zahtevo za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, iz same zahteve, ki je med predloženimi spisi, tudi ne izhaja. V obravnavanem primeru tudi ne gre za takšen primer, ki ga obravnava odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, na katero se pritožba sklicuje. Med predpisi, taksativno naštetimi v 3. členu ZDen, ki so bili podlaga za podržavljenje in v okviru generalne klavzule 4. člena ZDen, Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe ni naveden. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tako pravna podlaga, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, kakor tudi čas sklenitve pravnega posla, izključujeta denacionalizacijo v obravnavanem primeru. Res je Ustavno sodišče z odločbo, št.

U-I-130/01 z dne 23.5.2002, presodilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Toda v obravnavani zadevi zemljišča tožniku kot imetniku pravice uporabe niso bila odvzeta na podlagi prisilnega akta državnega organa, temveč je tožnik kot imetnik pravice uporabe z njo svobodno razpolagal na podlagi sklenjenega pravnega posla, in sicer s pogodbo z dne 12.4.1978 namesto razlastitve. Prenos pravice uporabe s pravnim poslom je namreč pomenil, da je bila ta pravica že konzumirana. Pravica je bila konzumirana tudi, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na družbeno pravno osebo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna sklenitev pravnega posla različne pravne posledice za prodajalca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu je to pravico prodal. Glede na to, da je Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe dovoljeval sklenitev pogodbe namesto razlastitve, pa samo po sebi še ne pomeni, da sklenitev take pogodbe ni temeljila na svobodnem razpolaganju. Vrhovno sodišče se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-330/01 z dne 7.11.2002. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bil upravni organ dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek in razpisati ustno obravnavo po ZUP/86 le, če bi bila podana pravna podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Ker pa ta ni bila podana, ni pravno pomembno za odločitev, da tožnik kot vložnik zahteve za denacionalizacijo ni bil zaslišan v zadevi v skladu z določbo 8. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do vseh tožbenih ugovorov, ki so bili pravno pomembni za odločitev o zadevi. Pritrdilo je ugotovitvi tožene stranke, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita, v obrazložitvi je tudi navedlo razloge za svojo odločitev. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.