VSRS Sklep I Up 904/2002

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njihovo pritožbo zoper sklep urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 30.5.2000, s katerim je prvostopni upravni organ predlog tožnikov za obnovo inšpekcijskega postopka, končanega z odločbo z dne 11.1.2000, zavrgel z utemeljitvijo, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba (1. odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Z navedeno odločbo je bilo investitorjem M.B., A. in A.V. (v tem postopku stranke z interesom) med drugim naloženo, da morajo v roku 3 mesecev po prejemu te odločbe sanirati poseg v prostor z gradnjo opornega zidu iz železniških pragov dolžine 15,00 m in višine 2,50 m, ki stoji na zemljišču s parc. št. 369/6 k.o. Š., ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (1. točka izreka odločbe); ker sanacija iz prejšnjega odstavka predstavlja poseg v prostor po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, si morajo investitorji pridobiti ustrezno upravno dovoljenje.

Investitorji morajo v roku 1 meseca po izdanem ukrepu zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja pri Upravni enoti L., Izpostava VR (2. točka izreka odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov, pravilni, zato z njimi soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Dodaja pa, da je predlog za obnovo postopka izredno pravno sredstvo, zato je njegova upravičenost vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov ter roke, v katerih je mogoče obnovo postopka predlagati. Obnovo upravnega postopka lahko predlaga samo stranka (1. odstavek 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86) oziroma državni tožilec (4.

odstavek 250. člena ZUP/86). Pravilno je stališče tožene stranke, da ima v inšpekcijskem postopku lastnost stranke samo investitor nedovoljenega posega v prostor, ne pa tudi prijavitelj posega, saj se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali potekajo v zvezi z zemljiščem, na katerem je prišlo do nedovoljenega posega v prostor, kakršnikoli sodni spori, saj se z inšpekcijsko odločbo ne posega v sodno odločanje o pravicah na tem zemljišču, niti se ne prejudicirajo odločitve v teh sodnih postopkih. Ker je bilo z inšpekcijsko odločbo, ki jo želijo tožniki obnoviti, investitorjem med drugim naloženo tudi, da morajo v roku 1 meseca po odrejenem ukrepu zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja, bodo lahko tožniki svoje pravice in pravne koristi uveljavljali v postopku pridobivanja tega lokacijskega dovoljenja, saj bodo kot mejaši povabljeni v postopek.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da imajo na podlagi določbe 49. člena ZUP/86 položaj stranke tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče zoper investitorje nedovoljenega posega v prostor. Pravico udeležbe v postopku imajo kot stranski udeleženci, torej osebe, ki imajo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, ki je bil po uradni dolžnosti uveden zoper investitorje. Ti so nesporno nedovoljeno posegli v prostor, ker so tik nad stanovanjsko hišo tožnikov zgradili 15 m dolgo in 2,5 m visoko leseno škarpo, do vrha založeno z materialom, kar tožnike zelo ogroža. Opozarjajo na lastninski (opr.št. VI P 316/93) in motenjski spor glede spornega zemljišča ter na izvršbo na odstranitev sporne gradnje. Že v tožbi so predlagali, da se v upravnem sporu pribavijo navedeni spisi, ter da se postopek v upravnem sporu prekine do rešitve navedenih pravd, vendar sodišče prve stopnje tem predlogom ni sledilo. Poudarjajo še, da je urbanistični inšpektor, ki je izdal sporno inšpekcijsko odločbo z dne 11.1 2000, s katero je ugotovil, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna ter investitorjem naložil, da morajo sanirati poseg v prostor tako, da pridobijo lokacijsko dovoljenje, v drugem primeru izdal odločbo z dne 21.2.2000, s katero je odredil odstranitev stanovanjske hiše tožnikov (v izmeri 9 m x 11 m), kar je neprimerno večja gradnja kot sporna škarpa. Takšno ravnanje očitno ni objektivno. Zlasti, ker je v zgoraj navedenem motenjskem sporu izvedenec gradbene stroke podal mnenje, da je odstranitev obravnavane škarpe mogoča brez posebno visokih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da vpogleda tudi v sodni spis v zvezi z upravnim sporom, ki je tekel zaradi inšpekcijskega ukrepa odstranitve stanovanjske hiše tožnikov (opr. št. U 1135/2000).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le investitor, ki je kršil predpise in zoper katerega je inšpektor odredil določene ukrepe.

Po presoji pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno. Z inšpekcijskimi ukrepi se sicer res odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, vendar lahko inšpektorjeva odločitev posredno predstavlja tudi korist ali spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen ZUP/86).

V obravnavanem primeru so tožniki že v pritožbi zoper sklep organa prve stopnje, kasneje pa tudi v upravnem sporu, svoj pravni interes utemeljevali s tem, da nezakonito zgrajen oporni zid ogroža njihovo stanovanjsko hišo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se zaradi napačnega stališča o tem, kdo je lahko stranka v inšpekcijskem postopku, do navedenih ugovorov nista opredelila. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, je na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati navedbe tožnikov in presoditi, ali so bile v obravnavanem primeru z odločitvama upravnih organov prizadete njihove pravice ali pravne koristi, ter v skladu s tem presoditi, ali so upravičeni podati predlog za obnovo inšpekcijskega postopka.