VSRS Sodba in sklep I Up 711/2003

1. Pritožba zoper sodbo (1. odstavek izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
2. Pritožbi zoper sklep, s katerim predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni bilo ugodeno (3. odstavek izreka sodbe in sklepa), se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke z dne 11.12.2001 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote J., Oddelek za gospodarstvo in negospodarstvo, z dne 10.10.2001, s katerim je ta kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote J., Oddelek za gospodarstvo in negospodarstvo, z dne 15.12.1999.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je bila odločba prvostopnega organa z dne 15.12.1999 vročena odvetnici M.K. dne 20.12.1999. V spisih je tudi originalno splošno pooblastilo z dne 15.9.1999, s katerim je tožnik imenovano odvetnico pooblastil, da ga zastopa v vseh vrstah pravnih zadev in da v njegovem imenu sklepa poravnave in pogodbe. V treh vlogah, vloženih pri prvostopnem organu in pri toženi stranki v letu 2001, pa tožnik navaja tudi, da preklicuje svoje podpise in pooblastilo odvetnici. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP), ki se na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1986 (ZUP/86)

uporablja glede preklica pooblastila, določa, da stranka lahko pooblastilo v vsakem času prekliče, to pa mora naznaniti organu, pred katerim teče postopek. Glede na izkazano pooblastilo je prvostopni organ moral odločbo z dne 15.12.1999 vročiti pooblaščenki, ki jo je prejela 20.12.1999. Le če bi tožnik pooblastilo odpovedal preden je organ odločbo odposlal, in organ o tem tudi obvestil, bi morala biti vročitev opravljena neposredno njemu. Tega pa tožnik niti ne trdi, saj v tožbi navaja, da je pooblastilo (prvič) preklical 27.6.2000. Če pa gre za spor med tožnikom in pooblaščenko, kar izhaja iz njegovih navedb v tožbi, je to spor o njunem notranjem razmerju, ki pa na poslovanje upravnega organa nima vpliva. V zvezi z navedenimi ugotovitvami izpodbijana odločba torej ne bi bila nepravilna. Vendar pa iz tožnikove pritožbe, o kateri je z izpodbijano odločbo odločala tožena stranka, izhaja, da naj bi v zvezi z istim pravnim poslom, na katerega se je nanašala odločba o odobritvi pravnega posla, tekla dva upravna postopka in bili izdani dve odločbi, ki pa se nanašata na kupoprodajno pogodbo z dne 19.4.1999. V isti upravni stvari pa ne moreta obstajati dve odločbi, saj gre v takšnem primeru za kršitev postopkovnega pravila "ne bis in idem". Zaradi bistvene kršitve postopka je sodišče prve stopnje moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala na podlagi listinskih dokazov preveriti, ali je bila kršitev storjena, in nato v zadevi ponovno odločiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi 23. člena ZUS zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Prav tako pa ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je navajal, da je lastnik stanovanjskega objekta in zemljišč (kar je razvidno iz predloženega lustruma), je zavezanec za katastrski dohodek, lastnik osebnega avtomobila in imetnik certifikata. Po njegovih navedbah živi v skupnem gospodinjstvu z materjo in očetom. Na poziv sodišča prve stopnje, da predloži potrdila o brezposelnosti in izplačilu prejemkov, je poslal prijavo za vpis v evidenco brezposelnih oseb, datirano 27.11.2002, ki pa za izpolnitev taksne obveznosti, ki je nastala 28.12.2001, ne more biti relevantna. Na podlagi vseh podatkov je sodišče prve stopnje ocenilo, da celovito premoženjsko stanje tožnika ni takšno, da bi bilo s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje.

Tožnik s pritožbo izpodbija v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno stališče sodišča prve stopnje, da je morebitni spor med tožnikom in pooblaščenko spor o njunem notranjem razmerju, ki pa na poslovanje upravnega organa nima vpliva, ter da v zvezi z navedeno ugotovitvijo odločba tožene sicer ne bi bila nepravilna. Hkrati pa izpodbija tudi odločitev sodišča, da ne ugodi predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Posebej navaja, da je eno spor med stranko in pooblaščenko, drugo pa, če na strani pooblaščenke odkrito sodeluje upravni organ z namenom, da oškodovanje tožnika prikrije z izdajo še ene odločbe.

Razlika med obema odločbama o odobritvi pravnega posla z dne 19.4.1999 je v tem, da se v drugi odločbi omenja tožnikov lustrum in rekapitulacija njegove obstoječe posesti. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da ni mogoče trditi, da upravni organ nima vpliva na notranje razmerje med tožnikom in pooblaščenko, zato pa je sodišče prve stopnje v sodbi napačno navedlo in obrazložilo izpodbijani del sodbe. V zvezi z oprostitvijo plačila sodne takse sodišče prve stopnje navaja, da se upoštevajo podatki na dan nastanka taksne obveznosti, to je 28.12.2001. Dejstvo je, da je bilo tožnik na ta dan premoženjsko "lažji" za 480m stavbnega zemljišča, zato sodišču predlaga, da to dejstvo upošteva ob ponovni preučitvi prošnje plačila sodnih taks, kar velja tudi za omenjeno pritožbo. Z vlogo z dne 18.6.2003 je tožnik pritožbo dopolnil z dokazom, iz katerega je razvidno, da sta Upravna enota J. in odvetnica M.K. še po preklicu pooblastila odvetnici postopali v škodo tožnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožnik s pritožbo napada v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno stališče sodišča prve stopnje, da je morebitni spor med tožnikom in pooblaščenko spor o njunem notranjem razmerju, ki pa na poslovanje upravnega organa nima vpliva, ter da v zvezi z navedeno ugotovitvijo odločba tožene sicer ne bi bila nepravilna. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeno stališče sodišča prve stopnje pravilno, saj temelji na določbah ZPP, ki na podlagi 3. odstavka 61. člena ZUP/86 smiselno veljajo za vprašanja v zvezi s pooblastilom, ki z ZUP/86 niso urejena. Na podlagi 99. člena ZPP na poslovanje upravnega organa s tožnikovo pooblaščenko vpliva zgolj preklic pooblastila in sicer od trenutka, ko je organ o njem obveščen.

Sodišče prve stopnje je zato na podlagi podatkov iz upravnih spisov pravilno presodilo, da je prvostopni upravni organ ravnal pravilno in odločbo o odobritvi pravnega posla z dne 15.12.1999 vročil pooblaščenki, ki jo je prejela 20.12.1999, saj je tožnik v tožbi sam navajal, da je pooblastilo preklical 27.6.2000. Iz navedenih razlogov izpodbijane sodbe, ki so po presoji pritožbenega sodišča pravilni, torej izhaja, da je imela tožena stranka podlago za potrditev sklepa, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 15.12.1999 zavržena kot prepozna. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je prav odločba tožene stranke, s katero je ta potrdila sklep prvostopnega upravnega organa, ki je kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo o odobritvi pravnega posla z dne 15.12.1999, zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno opredelilo, da so v tem upravnem sporu pravno pomembne tožnikove navedbe, da o isti upravni stvari obstajata dve odločbi, in nanje napačno oprlo svojo odločitev. Ker se je v tej zadevi pritožil samo tožnik, po določbi 78. člena ZUS pa pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (prepoved reformatio in peius), pritožbeno sodišče kljub navedeni kršitvi ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje in odločiti drugače kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe in sklepa.

K 2. točki izreka:

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Sodišče prve stopnje je s sklepom (3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks. Pogoje za taksno oprostitev sta v času odločanja sodišča prve stopnje urejala Zakon o sodnih taksah (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/90, 48/90, 14/91, 17/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/2000, 93/2001, ZST) v 13. členu ter ZPP v 168. in 169. členu. Tudi kadar gre za odločanje o predlogu za oprostitev plačila taks po 13. členu ZST, mora biti sklep sodišča prve stopnje o predlogu takšen, da ga je mogoče preizkusiti. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sklepa razvidno, da je sodišče opravilo celovito presojo okoliščin, pomembnih za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu z določbo 5. odstavka 168. člena ZPP mora sodišče pri odločanju skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani. Iz sklepa mora biti razvidna višina taksne obveznosti, navedeno mora biti, na katero procesno dejanje stranke oziroma odločitve sodišča se ta taksna obveznost nanaša, konkretizirano pa mora biti tudi premoženjsko stanje stranke, ki prosi za oprostitev plačila taks. Šele na tej podlagi je možna presoja o tem, ali so ali niso izpolnjeni pogoji za oprostitev.

Izpodbijani sklep po presoji pritožbenega sodišča nima takšne vsebine. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi namreč navaja le, da na podlagi dokazil, ki jih je posredoval tožnik, celovito premoženjsko stanje tožnika ni takšno, da bi bilo s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje za odločitev v tej zadevi pravno pomembnih okoliščin. Splošne ugotovitve, da je tožnik lastnik stanovanjskega objekta in zemljišč, zavezanec za katastrski dohodek, lastnik osebnega avtomobila, imetnik certifikata ter da živi v skupnem gospodinjstvu z materjo in očetom, ne zadoščajo za sklep, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Ker izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. točki 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.