VSL Sodba I Cp 3150/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.267,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211058/2012 z dne 2. 1. 2013 v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 16.069,40 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 20.101,19 EUR za čas od 27. 12. 2012 do 13. 1. 2013 ter od zneska 16.069,40 EUR za čas od 14. 1. 2013 dalje ter v 3. odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 845,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da bi morala biti višina nadomestila za kabelsko retransmisijo v sorazmerju z ustvarjenim prihodkom na račun uporabe zaščitenih avtorskih del. Zato bi se sodišče prve stopnje moralo opreti (1) na Začasno tarifo, (2) na Memorandum z Dodatkom ali (3) na pravni standard zadnjega običajnega plačila iz 81. člena ZASP.

Stališče izpodbijane sodbe o veljavnosti Tarife 1998 je obremenjeno z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb ZPP. Tarifa 1998 je bila razveljavljena z Memorandumom, z Ustavno odločbo U-I-165/03 in s Pravilnikom iz leta 2006. Zaradi razveljavitve splošne tarife je bila razveljavljena tudi minimalna tarifa. Nejasna določila bi moralo sodišče razlagati v korist avtorja. Ker Ustavno sodišče ne bi smelo poseči v prvi odstavek II. poglavja Tarife 1998, navedeni člen še vedno velja. Sklicuje se na judikat II Cp 2939/2015.

Sodišče je kršilo pravila o stvarni pristojnosti. Pred Svetom za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) teče postopek za določitev primerne ter začasne tarife. Začasna tarifa je do odločitve Sveta veljavna. Za presojo njene veljavnosti nista pristojna niti Urad niti sodišče. Sklicuje se na 162.a člen ZASP. Izpodbijana sodba ne bi smela temeljiti na sklepu Urada za intelektualno lastnino z dne 21. 1. 2014 (številka: 31221-7/2013-4/105). Navedeni sklep je ničen. Ker je Začasna tarifa veljavna, je sodišče določilo veljavno tarifo izven svoje stvarne pristojnosti. Za določanje tarife in morebitna vprašanja v zvezi s skupnim sporazumom je izključno pristojen Svet. Ker je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem že teče postopek pred Svetom, je zagrešilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, je zagrešilo kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Memorandum ima pravno naravo skupnega sporazuma. Dogovorjena tarifa ima prednost pred tarifo, ki je določena s potrditvijo državnega organa. Sklicuje se na namen ZASP-B, na 63., 93., 94. in 125. stran knjige Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic ter na judikate I Cpg 1439/2013, I Cpg 1745/2013, I Cpg 1774/2013, V Cpg 642/2014 in II Cp 2157/2015. Opozarja na 33. člen in 104. člen ZASP ter na 11., 12. in 13. člen Bernske konvencije. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je toženka več kot 10 let plačevala po tarifi iz Memoranduma in licenčnih pogodb. Ignoriralo je voljo strank. V ZASP-u iz leta 1995 ni bilo zapovedi, da mora kolektivna organizacija objaviti tarifni sporazum v Uradnem listu. Ugotovitev iz 16. točke obrazložitve, da Memorandum ni veljal za toženko, ni pravilna. S sklicevanjem na 153. člen ZASP iz 1995 leta utemeljuje zaključek, da Pravilnik iz leta 1998 ni več veljaven. Za istovrstne uporabnike ne moreta veljati dve tarifi. Običajen honorar mora biti enak za vse istovrstne uporabnike. Na podlagi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter mimo navedb strank je sodišče v 16. točki ugotovilo, da je Memorandum veljal le za pogodbene stranke. Sodišče je napačno in mimo trditvene podlage ugotovilo, da sta v letu 2004 ob sprejetju ZASP-B veljali 2 različni tarifi. Le pavšalno je navedlo, da so nekateri uporabniki plačevali po Tarifi 1998. V tem delu sodba nima razlogov. Ni res, da so nekateri uporabniki plačevali po Tarifi 1998.

Sodišče ni dovolj natančno pojasnilo stališča, zakaj ima Tarifa 1998 status skupnega sporazuma oziroma splošnega avtorskega honorarja. Iz obrazložitve ni razvidno, zakaj zakonsko določena tarifa nadvlada nad pogodbeno dogovorjeno. V tem delu sodba nima razlogov, odločitev pa je brez opore v Pravilniku 1998. Iz Tarife 1998 izhaja, da se minimalni avtorski honorar obračuna le, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na razsežnost kabelskega omrežja. Sodišče ni pojasnilo, ali toženka spada med uporabnike, pri katerih ni mogoče določiti prihodkov glede na razsežnost kabelskega omrežja. Ne strinja se z zaključkom, da je drugi odstavek II. poglavja Tarife 1998 v delu, po katerem tožnik sam določi plačilo avtorskega honorarja glede na razsežnost kabelskega omrežja, presplošen. Pravdni stranki nista zatrjevali dejstva, da prihodka ni mogoče določiti. Sodišče je odločilo mimo navedb strank in nedopustno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem ekonomsko finančne stroke. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Šele z izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem ekonomsko finančne stroke bi bila podana stvarna pristojnost sodišča. Ko bi izvedenec ugotovil toženkine prihodke, bi se sodišče lahko oprlo na 81. člen ZASP. Izvedenec bi razmejil sporno enovito tarifo iz Memoranduma in ugotovil zadnje običajno plačilo. Običajni honorar predstavlja plačilo, ki ga je toženka plačevala na podlagi Memoranduma in licenčnih pogodb. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je toženka že plačevala primerno nadomestilo v skladu z Memorandumom in licenčnimi pogodbami. Odločitev je nezakonita z vidika konkurenčnega prava in splošnih določb obligacijskega prava o spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Tožniku je bilo onemogočeno učinkovito varstvo avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je kršilo 2., 14., 22. in 60. člen Ustave ter mednarodno pravo. Tarifa 1998 ni primerna tarifa. Primerna tarifa mora biti sorazmerna glede na uporabo in ustvarjen prihodek. Sestavni del ustavne avtorske pravice je pravica do primernega nadomestila. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je v konkretnem primeru zagotovljen zadosten obseg varstva avtorske pravice. Nekritično je sledilo judikatu II Ips 160/2011. Tožniku je bilo odvzeto upravičenje, da določa pogoje za uporabo del. Tudi zaradi učinkov inflacije Tarifa 1998 ni primerna. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je predhodna določba ZASP-B s prehodno določbo v četrtem odstavku 26. člena imela tožniku namen odtegniti del upravičenj iz normativnega dela Pravilnika 1998. Z razlago citirane prehodne določbe je bil tožniku odvzet bistveni del avtorske pravice. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 in U-I-165/03-18.

V skladu z 8. členom Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 je uporaba zakonskih licenc prepovedana. Tarifa 1998 je s strani države uzakonjena tarifa. Izpodbijana sodba je nezakonita in v nasprotju s pravom EU, saj so v primeru odsotnosti pogodbeno dogovorjene tarife uporabniki dolžni plačati nadomestilo na podlagi zakonsko določene cene.

Toženka ni imela dovoljenja za uporabo avtorsko zaščitenih del. V konkretnem primeru materialna avtorska pravica ni bila prenesena. Ker toženka pred uporabo avtorskih del ni položila ustreznega zneska v skladu z drugim odstavkom 158. člena ZASP, je bila avtorska pravica v bistvenem delu okrnjena. Toženka je nesporni del tarife določila samostojno in enostransko. Sklicuje se na 1. točko prvega odstavka 146. člena ZASP in 79. stran knjige Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Sodišče je z zmotno razlago drugega odstavka 168. člena ZASP štelo avtorsko pravico za preneseno. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju.

Sodišče je kršilo 23. člen Ustave in 6. ter 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Iz 7. točke izpodbijane sodbe je razvidno, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja. V 7. točki obrazložitve je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče zaradi vnaprejšnjega zmotnega prepričanja o veljavnosti Tarife 1998 ni upoštevalo s strani tožnika navedenih dejstev in dokazov niti ni preizkusilo vseh pravnih podlag, je kršilo tožnikovo pravico do sodnega varstva in četrti odstavek 324. člena ZPP.

Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da je Pravilnik 1998 akt za izvrševanje javnih pooblastil in skupni sporazum. Pravilnik 1998 ne more imeti hkrati dveh različnih pravnih narav. Ker naj bi sodišče v 14. točki izpodbijane sodbe vzpostavilo razloge za uporabo Memoranduma oziroma običajnega honorarja, je v navedeni točki zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo DDV. Sklicuje se na 168. člen ZASP. Podlaga primernemu zahtevku temelji na Začasni tarifi in nima odškodninske narave. Ker toženka varovanih del ni uporabljala zakonito, ji sodišče ne more nakloniti več pravic kot tistim uporabnikom, ki ravnajo zakonito in plačajo DDV. Sklicuje se na 5. točko četrtega odstavka 157. člena ZASP. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnik Začasno tarifo preklical z učinkom od 7. 7. 2012 dalje. Sklicuje se na sklep URSIL št. 31221-7/2013-4/105 z dne 21. 1. 2014. Tarifa 1998 je veljavna in ima pravni položaj skupnega sporazuma. Zato sodišče prve stopnje ni bilo pristojno ugotavljati višine običajnega nadomestila. Memorandum Tarife 1998 ni razveljavil in tudi ni pridobil narave skupnega sporazuma. Toženka ni bila podpisnica Memoranduma. Memorandum ni bil javno objavljen. Tožniku je plačevala nesporni znesek nadomestila. Sodišče ni prestopilo meje sodne pristojnosti, saj se v presojo primernosti tarife ni spuščalo. Tarifo 1998 je enostransko določil tožnik. Pri Tarifi 1998 ne gre za zakonito licenco, saj država ni posegla v višino nadomestil. Če bi sodišče odločilo na podlagi "običajnih" plačil, bi poseglo na področje upravnega odločanja.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva od toženke plačilo avtorskega honorarja za pravico kabelske retransmisije glasbenih del v obdobju od julija do novembra 2012. Nosilno stališče pritožbe je, da je tožnik upravičen do običajnega avtorskega nadomestila bodisi po Začasni tarifi v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe iz leta 2012 (v nadaljevanju Začasna tarifa)² bodisi po Memorandumu.

6Druga točka 31. člena ZASP določa, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo, če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu, pa gre za več kot 100 kabelskih priključkov ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisija).

7Drugi odstavek 156. člena ZASP določa, da se Tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta. Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZASP je pravdno sodišče vezano na veljavni skupni sporazum.

8V skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZASP-B³ so se Tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale na dan uveljavitve tega zakona, obravnavale kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona.

9Drugi odstavek II. poglavja Tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Tarifa 1998)⁴ se glasi: če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer: 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno. V skladu s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife 1998 se navedeni kriterij upošteva tudi v primeru, če razmerja med SAZAS-om in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.

10V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je tožnik navajal številna dejstva in pojasnjeval različne pravne podlage, ki se med seboj izključujejo, (2) da je toženko postavil v položaj, ki je zahteval obsežna (tudi nerelevantna) opredeljevanja, (3) da med pravdnima strankama v spornem obdobju ni bila sklenjena ustrezna pogodba, (4) da je toženka v spornem obdobju tožniku na podlagi 158. člena ZASP plačevala nesporni znesek avtorskega nadomestila, (5) da je bila na ta način avtorska pravica ustrezno prenesena in (6) da toženka ni članica Združenja kabelskih operaterjev Slovenije.

11Stališče izpodbijane sodbe je, da je tožnik upravičen do avtorskega nadomestila na podlagi Tarife 1998 in da tožnik ni upravičen do plačila avtorskega nadomestila niti na podlagi Memoranduma z Dodatkom niti na podlagi Začasne tarife. To stališče temelji na argumentih, (1) da Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/03 ni razveljavilo 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, (2) da je Tarifa 1998 z uveljavitvijo novele ZASP-B pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma, (3) da Tarifa 1998 ni bila spremenjena v skladu s pogoji iz ZASP, (4) da zaradi obstoja Tarife 1998 sodišče ni imelo podlage za odločanje na podlagi prvega odstavka 81. člena ZASP,⁵ (5) da Memorandum ni bil v skladu s petim in šestim odstavkom 157. člena ZASP objavljen v Uradnem listu, (6) da ima Memorandum naravo pogodbe, ki učinkuje inter partes, (7) da Memorandum ne določa tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, (8) da je bila Začasna tarifa zaradi obstoja veljavne tarife iz Pravilnika 1998 določena v nasprotju s četrtim odstavkom 156. člena ZASP⁶ in (9) da je tožnik Začasno tarifo preklical z učinkom od 7. 7. 2012.

12Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni upravičena do DDV. To stališče temelji na argumentih, (1) da Tarifa 1998 ne predpisuje obveznosti plačila DDV in (2) da je namen DDV v obremenitvi končnega potrošnika. Višina tožbenega zahtevka je ugotovljena na podlagi toženkinih podatkov o številu naročnikov po posameznih mesecih vtoževanega obdobja. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče toženkine podatke izpodbiti, sodišče njegovemu dokaznemu predlogu, da naj izvedenec ekonomsko finančne stroke preveri točnost toženkinih podatkov o številu naročnikov po posameznih mesecih, ni ugodilo.

13Pritožbeno stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi Začasne tarife ni utemeljeno. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja pravilen zaključek, da je bila Začasna tarifa zaradi obstoja veljavne Tarife 1998 določena v nasprotju s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Začasno tarifo je tožnik tudi preklical, in sicer z učinkom od 7. 7. 2012.

14Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo Vrhovega sodišča v zadevi II Ips 160/2011⁷ ni utemeljeno. Stališče izpodbijane sodbe o veljavnosti Tarife 1998 je materialnopravno pravilno. Pritožbene navedbe, da je bila Tarifa 1998 razveljavljena z Memorandumom, z Ustavno odločbo U-I-165/03 in s Pravilnikom iz leta 2006, niso utemeljene. Iz izreka odločbe U-I-165/03 izhaja zaključek, da je Ustavno sodišče razveljavilo le prvi odstavek II. poglavja Tarife 1998. Ustavno sodišče ni razveljavilo 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998. To pomeni, da Ustavno sodišče Tarife 1998 v delu, ki se nanaša na plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo, ni razveljavilo. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 325/2016⁸ zavzelo stališče, da je tarifna pravna praznina podana na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo. Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na judikat II Cp 2939/2015.⁹ Ker veljavni del tarife, ki določa višino nadomestila za kabelsko retransmisijo, ni nejasen, tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti z navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo nejasne določbe interpretirati v korist avtorja.

15Pritožbena navedba, da prvi odstavek II. poglavja še vedno velja, ni utemeljena. Navedeno določbo je Ustavno sodišče razveljavilo. V skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Zato tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da Ustavno sodišče ne bi smelo poseči v Tarifo 1998.

16Pritožbeni navedbi o kršitvah iz 3. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljeni. Ker se konkretna pravdna zadeva nanaša na spor iz avtorske pravice, pritožbena navedba o kršitvi pravil o stvarni pristojnosti ni utemeljena. V skladu s 6. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so v sporih iz avtorske pravice pristojna okrožna sodišča. Ker o konkretnem tožbenem zahtevku še ni bilo odločeno z učinkom res iudicata, pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izven svoje stvarne pristojnosti ugotavljalo primernost Začasne tarife. Tožnik v tem pravdnem postopku ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sklep Urada za intelektualno lastnino z dne 21. 1. 2014 (številka: 31221-7/2013-4/105) ničen.¹⁰

17Razlogi izpodbijane sodbe o neveljavnosti Memoranduma so materialnopravno pravilni.¹¹ Ker je Tarifa 1998 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila pravno naravo veljavnega skupnega sporazuma, je na njeni podlagi sodišče prve stopnje pravilno določilo višino avtorskega nadomestila.¹² Pritožbeno sklicevanje na 63., 93., 94. in 125. stran knjige Kolektivno varstvo avtorskih pravic¹³ ne utemeljuje drugačnega zaključka. V konkretnem primeru je bistveno, (1) da Memorandum ni vseboval splošno določene tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih pravic, (2) da ni bil v skladu s petim in šestim odstavkom 157. člena ZASP objavljen v Uradnem listu, (3) da ni bil odobren s strani Urada za intelektualno lastnino in (4) da je bil znesek nadomestila po Memorandumu višji od zneska na podlagi Tarife 1998.¹⁴

18Pritožbeno sklicevanje na judikate I Cpg 1439/2013, I Cpg 1745/2013, I Cpg 1774/2013 in V Cpg 642/2014 ni utemeljeno.¹⁵ Ker Memorandum glede na Tarifo 1998 za uporabnike ni določal ugodnosti, se na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZASP, ki je bil v veljavi v času sprejemanja Memoranduma, ni mogel šteti za tarifni sporazum, ki določa posebno ugodnejšo tarifo. Ker je Tarifa 1998 vsebovala nižjo tarifo, kot je znašal znesek nadomestila po Memorandumu, pritožbeno sklicevanje na 153. člen ZASP iz leta 1995 ni utemeljeno.¹⁶ Ker Memorandum v spornem obdobju ni bil v veljavi, pritožbene navedbe, da Memorandum ni imel zgolj učinka inter partes, da za istovrstne uporabnike ne moreta veljati dve različni tarifi in da je toženka več kot 10 let plačevala nadomestilo na podlagi licenčnih pogodb in Memoranduma, niso pravno relevantne.¹⁷ Sodišče prve stopnje ni ignoriralo volje pravdnih strank.

19Pritožbena navedba o kršitvi pravil konkurenčnega prava ni konkretizirana. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, pritožbeno sklicevanje na splošna določila obligacijskega prava o spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni utemeljeno. Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na judikat II Cp 2157/2015. Ker v konkretnem primeru toženkina obveznost za plačilo nadomestila za retransmisijo glasbenih del ne temelji na pogodbah, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Cp 2157/2015.¹⁸

20Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno in mimo trditvene podlage ugotovilo, da sta ob sprejetju ZASP-B veljali dve različni tarifi, ni utemeljena. Dejanska uporaba Tarife 1998 namreč ne more imeti vpliva na njeno veljavnost.¹⁹ Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nekateri uporabniki v času veljavnosti Memoranduma plačevali po Tarifi 1998. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

21Pritožbeni očitki o kršitvah 2., 14., 22. in 60. člena Ustave, ki jih tožnik utemeljuje s trditvama, da Tarifa 1998 ni primerna in da je primerna tarifa tista, ki je sorazmerna z ustvarjenimi prihodki iz uporabe zaščitenih del, niso utemeljeni. Tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da pravdni stranki nista trdili, da glede na razsežnost kabelskega omrežja prihodkov ni mogoče določiti. Pritožbeni navedbi, da izpodbijane sodbe zaradi odsotnosti razlogov o vprašanju, ali toženka spada med uporabnike iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, ni mogoče preizkusiti, in da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vprašanja, ali je toženka uporabnica iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, nista utemeljeni. Ker tožnik v konkretnem primeru višine tožbenega zahtevka ni substanciral na podlagi meril, ki bi omogočala preizkus tožbenega zahtevka z vidika drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 325/2016.²⁰ Konkretni spor ni spor o uporabi kriterijev iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998, temveč po vsebini predstavlja spor o primernosti veljavne tarife. Tožnik je namreč višino običajnega honorarja utemeljeval s trditvijo, da mu je toženka dolžna plačati 0,6236 EUR za naročnika.²¹ V skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP pa se mora do drugačne pravnomočne odločbe Sveta Tarifa 1998 šteti za primerno tarifo (drugi odstavek 156. člena ZASP). Ker v obravnavani zadevi takšna odločba Sveta še ni bila izdana, je bilo pravdno sodišče na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZASP na Tarifo 1998 vezano in ni imelo zakonske pristojnosti ugotavljati niti primernosti Tarife 1998 niti višine običajnega honorarja.²² Tožnik v tem pravdnem postopku torej ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da nadomestilo na podlagi Tarife 1998 ne predstavlja niti običajnega niti primernega nadomestila. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tarifa iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 uporabi v vseh primerih, ko razmerja med SAZAS-om in uporabnikom niso več pogodbeno urejena (tretji odstavek II. poglavja Tarife 1998), kar pa je bilo ugotovljeno tudi za obravnavani primer.²³ To pomeni, da bi v okoliščinah konkretnega primera prišla v poštev uporaba dohodkovnega kriterija glede na "razsežnost kabelskega omrežja" le v primeru, če bi bila razmerja med SAZAS-om in uporabnikom pogodbeno urejena. Ker je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera višino avtorskega nadomestila ugotavljati v skladu z 81. členom ZASP, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z izvedencem ekonomsko finančne stroke.

22Pritožbeno sklicevanje na 8. člen Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 ni utemeljeno. Tarifa 1998 nima pravne narave zakonske licence. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del s Tarifo 1998 je bil sprejet s strani tožnika.

23Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo avtorsko pravico za preneseno, ni relevantno. Četudi toženka ne bi imela dovoljenja za uporabo avtorskih del, bi bila v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP tožniku dolžna plačati avtorsko nadomestilo za zakonito uporabo avtorskih del, ki je Tarifa 1998.²⁴

24Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ohranilo videza nepristranskosti, ni utemeljena. Pritožbeno sklicevanje na 7. točko izpodbijane sodbe po vsebini ne utemeljuje niti očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti očitka o kršitvi tožnikove pravice do nepristranskega sojenja. Ker tožnik neutemeljeno meni, da v izpodbijani sodbi niso upoštevane vse zatrjevane pravne podlage, pritožbena navedba o kršitvi četrtega odstavka 324. člena ZPP ni utemeljena.

25Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi ter omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbena navedba o nejasni pravni naravi Pravilnika 1998 ni utemeljena. V konkretnem primeru je bistveno, da je Tarifa Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B pridobila pravno naravo skupnega sporazuma. Zaradi tega tožnik neutemeljeno meni, da iz izpodbijane sodbe izhaja zaključek, da ima Tarifa 1998 dvoje različnih pravnih narav. Pritožbeno sklicevanje na 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe po vsebini ne utemeljuje pritožbenega očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo DDV ni utemeljeno. Tožnik v tem postopku ni zatrjeval dejstva, da je DDV računovodsko obračunal in ga plačal državi.²⁵

27Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, potrebne stroške tega postopka pa je dolžan povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo toženki nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 1.019,20 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 1.267,82 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
^...

² UL RS št. 51/2012 z dne 6. 7. 2012.
³ Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B) (Uradni list RS, št. 43/2004), objavljen 26.4.2004.
⁴ Uradni list RS, št. 29/1998 in 25/5.
⁵ Določba se glasi: Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁶ Določba se glasi: Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije.
⁷ Sodba VS z dne 15. 9. 2011.
⁸ Sklep VS z dne 18. 5. 2017.
⁹ Sodba VSL z dne 3. 2. 2016.
¹⁰ V 1. točki sklepa je Urad za intelektualno lastnino ugotovil, da je tožnik kršil četrti odstavek 156. člena ZASP, ker je dne 4. 7. 2012 določil Začasno tarifo, čeprav je bila tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe že prej določena v Tarifi 1998. V 2. točki izreka je odredil, da tožnik v roku 30 dni od vročitve sklepa odpravi v prejšnji točki izreka ugotovljeno kršitev tako, da prekliče nezakonito sprejeto Začasno tarifo z učinkom od 7. 7. 2012 dalje in objavi njen preklic v UL RS.
¹¹ Glej sodbo VSL z dne 6. 1. 2017, opr. št. II Cp 1592/2016, 10., 11., 12. odst.
¹² Ibid.
¹³ M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, Ljubljana, GV Založba, 2007.
¹⁴ II Cp 1592/2016, 10. odst.
¹⁵ Sodbe VSL z dne 13. 2. 2014, 27. 3. 2014, 6. 3. 2014, 10. 7. 2014. Na portalu ius-info je bil objavljen le judikat I Cpg 1439/2013.
¹⁶ II Cp 1592/2016, 15. odst.
¹⁷ Ibid., 12. odst.
¹⁸ Sodba VSL z dne 14. 1. 2015.
¹⁹ II Cp 1592/2016, 16. odst.
²⁰ V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da je apriorna zavrnitev zahtevka za plačilo avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo na podlagi Tarife 2007 (UL RS, št. 3/2007 z dne 12. 1. 2007), ki nima pravne narave skupnega sporazuma, napačna. Vendar pa iz 13. točke obrazložitve izhaja zaključek, da je Tarifa 2007 določala, kateri prihodki se upoštevajo pri obračunu nadomestila in v kakšnih odstotkih se nadomestilo odmerja. Navedeno dejstvo pa predstavlja bistveno razlikovalno okoliščino med konkretnim dejanskim stanom in dejanskim stanom iz zadeve II Ips 325/2016.
²¹ Glej tožnikovo 5. pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2015, list. št. 175 b.
²² II Cp 1592/2016, 13. odst.
²³ Ibid., 17. odst.
²⁴ Ibid., 8. odst.
²⁵ Glej sodbo VSL z dne 7. 6. 2017, opr. št. II Cp 2723/2016, 15. odst.