VSRS Sodba U 5/2003

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške upravnega spora.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 7. točke 1. odstavka in 2. odstavka 39. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 63/94, 59/99 in 110/02) in 5. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS, Uradni list RS, št. 4/93, 23/96, 47/97, 23/99, 119/2000, 30/2001 in 52/2002) na predlog ministra za pravosodje z dne 16.1.2003, na 5. seji dne 23.1.2003 sprejela ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovila, da je tožnici s 5.12.2002 preneha funkcija pomočnice okrožnega državnega tožilca na ODT v A. Minister je svoj predlog oprl na dokumentacijo Personalne komisije Državnega tožilstva Republike Slovenije, ki je tožničino tožilsko službo za leto 2000 in 2001 negativno ocenila.

Tožnica v tožbi pojasnjuje potek dogodkov. Navaja, da je 9.11.2002 Državno tožilstvo Republike Slovenije poslalo dopis, s katerim jo je obvestilo, da je Personalna komisija Državnega tožilstva RS po proučitvi mnenja vršilke dolžnosti vodje Okrožnega državnega tožilstva v L. in ponovni proučitvi ocene njenega dela za leto 2001, ki jo je podala vodja Okrožnega državnega tožilstva v A., sprejela oceno vodje Okrožnega državnega tožilstva v A., ki je bila za tožnico negativna. Tožnica je personalni komisiji zato poslala prošnjo, da ji vroči izvoda ocen za leti 2000 in 2001, da se bo lahko seznanila z vsebino. Personalna komisija ji je oceno poslala 16.12.2002. Isti dan ji je to oceno poslala tudi vodja Okrožnega državnega tožilstva v A. Dva dni kasneje pa je Personalna komisija Državnega tožilstva RS poslala dopis toženi stranki, s katerim jo obvešča o negativni oceni tožničine tožilske službe, iz katerega izhaja, da tožnica ne ustreza tožilski službi. V tem dopisu personalna komisija še ugotavlja, da je to že druga negativna ocena tožničinega dela, zaradi česar ji je iz razloga po 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDT s 5.12.2002 prenehala funkcija pomočnice okrožnega državnega tožilca. Tožnica, ki se z oceno dela ni strinjala, je 27.12.2002 vložila na Državnem tožilstvu RS zahtevo za revizijo ocen za leto 2000 in 2001 ter pritožbi na negativni oceni za leto 2000 in 2001. Obrazložitev teh vlog je državnemu tožilstvu poslala 10.1.2003. Državnotožilski svet ji je sporočil, da se je seznanil z njenimi pripombami, vendar jih ni več mogel obravnavati, ker je bila ocena tožilske službe že sprejeta. Glede na to je tožnica ugovarjala dne 20.1.2003, kar pa očitno ni vplivalo na odločitev Državnotožilskega sveta. Nazadnje je 3.3.2003 prejela izpodbijano odločbo tožene stranke. Meni, da je ugotovitvena odločba nezakonita. Kljub tožničinim ugovorom oziroma pritožbam državnotožilski svet ni opravil dejanj, ki mu jih nalagata ZDT v 3. in 4. odstavku 23. člena in Zakon o sodiščih v 3. odstavku 30. člena. Po navedenih predpisih bi bilo treba v postopku ocenjevanja upoštevati tudi pripombe prizadetega tožilca in šele na tej podlagi oblikovati oceno. Še preden je tožnica lahko podala svoje pripombe, je bila ocena že poslana toženi stranki. Ni ji bila torej dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izpodbijano odločbo oziroma njenih pripomb ni nihče v tem postopku sploh obravnaval, s čemer je bila podana bistvena kršitev določb postopka. Odločitev temelji tudi na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je bila ocena njenega dela sprejeta izključno na podlagi ocen vodje Okrožnega državnega tožilstva v A. Ti oceni pa sta zavajujoči, ne prikazujeta resničnega dejanskega stanja in sta plod osebnih zamer med vodjo tožilstva in tožnico ter kot taki ne moreta biti podlaga za negativno oceno tožničine tožilske službe. Tožnica je svoje konkretne ugovore navedla v ugovoru zoper oceno svojega dela z dne 10.1.2003. Pri teh navedbah v celoti vztraja. Zato predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi, s sodbo odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče naj naloži toženi stranki plačilo stroškov, ki jih je imela s tem postopkom tožeča stranka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je svojo udeležbo v tem upravnem sporu priglasilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo na stroške tožeče stranke. Sklicuje se na določbe ZDT, na katere je oprla svojo odločbo, in na predhodni postopek, ki ga je opravila Personalna komisija Državnega tožilstva RS, ki se je z ZDT-B dne 2.1.2003 preimenovala v Državnotožilski svet. Ker je torej personalna komisija državnega tožilstva sprejela dve zaporedni negativni oceni za delo tožnice, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica sama navaja, da je bila sprejeta že druga zaporedna negativna ocena njenega dela. Tožena stranka opozarja, da v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev določbe Zakona o sodiščih, pač pa Zakona o sodniški službi (ZSS), ki se v postopkih v zvezi s prenehanjem funkcije državnega tožilca uporablja pri ocenjevanju dela tožilcev smiselno, če ZDT ne določa drugače. Meni, da očitki o nezakonitem ravnanju personalne komisije niso utemeljeni. Ker je bila ocena tožničinega dela za leto 2000, ki jo je podala vodja Okrožnega državnega tožilstva v A. z dopisom z dne 7.5.2001, in jo je personalna komisija sprejela s sklepom 4.7.2001, negativna, in ker je bila tudi ocena tožničinega dela za leto 2001, ki jo je podala vodja Okrožnega državnega tožilca v A. z dopisom z dne 6.6.2002, in jo je personalna komisija s sklepom sprejela dne 5.12.2002, negativna, izhaja, da tožnica ne ustreza državno tožilski službi. Tožena stranka tudi opozarja, da je tožnica bila o sprejemu negativne ocene dne 4.7.2001 obveščena v letu 2001, pa na tako oceno v letu 2001 ni podala nobene pripombe, zato so očitki v zvezi s to oceno v letu 2002 oziroma celo 2003 brezpredmetni.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je Personalna komisija državnega tožilstva Republike Slovenije tožničino službo pomočnice okrožne državne tožilke za leto 2000 in 2001 ocenila negativno, sporno pa je, ali je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe pravilen in zakonit.

Po presoji sodišča postopek izdaje izpodbijane odločbe ni bil pravilen in zakonit, saj ta odločba temelji na predlogu ministra, ki temelji na ocenah tožničine tožilske službe za leto 2000 in 2001, ki nista bili sprejeti po postopku, določenem v ZDT.

ZDT (Uradni list RS, št. 63/94 in 59/99), ki je veljal v času odločanja Personalne komisije Državnega tožilstva Republike Slovenije v obravnavnem primeru ne določa, kakšen akt v primeru prenehanja funkcije državnega tožilca oziroma pomočnika državnega tožilca po 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDT izda Vlada RS. Ker pa po 17. členu ZDT državne tožilce imenuje vlada na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, je po presoji sodišča pravilno, da tudi v primeru prenehanja funkcije državnega tožilca to ugotovi vlada na podlagi predloga ministra, ki mora temeljiti na pravilno ter zakonito izpeljanem predhodnem postopku.

Ker gre v obravnavanem primeru za oceno dela pomočnice okrožne državne tožilke, je pomembna tudi določba 5. odstavka 13. člena ZDT, ki določa, da veljajo za pomočnike državnih tožilcev določbe ZDT, ki veljajo za državne tožilce, kolikor ni z ZDT določeno drugače. Glede razrešitve pomočnikov državnega tožilca pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ZDT ne določa drugačnega postopka kot za državne tožilce.

V 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDT je določeno, da državnemu tožilcu preneha funkcija, če iz ocene njegove službe dvakrat zaporedoma izhaja, da ne ustreza državno tožilski službi. V 2.

odstavku istega člena pa je določeno, da prenehanje iz tega razloga nastopi z dnem, ko personalna komisija sprejme drugo negativno oceno. V 3. odstavku 23. člena ZDT pa je določeno, da kolikor ZDT ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/2001 in 67/2002).

V obravnavanem primeru je bila ocena tožničinega dela za leto 2000 sprejeta na seji personalne komisije 29.6.2001. Zato je bilo treba za to oceno upoštevati določbe ZSS skupaj z novelo ZSS-C, ne pa tudi novele ZSS-D, ki je začela veljati 10.8.2002. Že ZSS, ki je veljal v juliju 2001, pa je v 36. členu določal, da oceno sodniškega dela pošlje personalni svet sodniku in predsedniku sodišča pisno in zaupno. Nadalje je določal, da sodnik oziroma predsednik sodišča, ki se z oceno ne strinja, lahko ugovarja v roku 8 dni pri personalnem svetu neposredno višjega sodišča, ki lahko zahteva od pristojnega personalnega sveta ponovno izdelavo ocene z upoštevanjem mnenja personalnega sveta višjega sodišča. Personalni svet vrhovnega sodišča pa mora po ugovoru sodnika oziroma predsednika sodišča ponovno obravnavati izdelano oceno in jo, če večina članov meni, da je ugovor utemeljen, spremeniti.

Glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZDT in 36. člena ZSS bi morala v obravnavanem primeru personalna komisija Državnega tožilstva Republike Slovenije že prvo oceno o delu tožnice, torej oceno njenega dela za leto 2000, vročiti tožnici in ji omogočiti, da poda ugovor v 8 dneh. Če bi tožnica tak ugovor dala, bi ga morala personalna komisija obravnavati in ponovno obravnavati izdelano oceno ter jo, če bi večina članov menila, da je ugovor utemeljen, tudi spremeniti. To, da bi bila ocena za leto 2000 vročena tožnici, pa v spisih ni izkazano.

Za oceno tožničinega dela za leto 2001, ki je bila sprejeta na seji personalne komisije 5.12.2002, pa bi bilo treba uporabiti tudi določbe novele ZSS-D, ki je začela veljati 10.8.2002. V z ZSS-D noveliranem 29. členu ZSS so določeni kriteriji za ocenjevanje sodniškega dela; obdobja, za katera se izdela ocena, in način spremljanja sodnikovega dela. V spremenjenem 36. členu ZSS pa je določeno, da oceno sodniške službe pošlje personalni svet pisno in zaupno ocenjevanemu sodniku in predsedniku sodišča, na katerem sodnik opravlja svojo službo. Te osebe se lahko pritožijo v 8 dneh pri personalnem svetu vrhovnega sodišča, ki lahko pritožbo zavrne, oceno spremeni ali pa jo razveljavi in zahteva od personalnega sveta ponovno oceno.

Glede na smiselno uporabo navedenih določb ZSS v postopku ocenjevanja tožilčeve službe, kar izhaja iz 3. odstavka 23. člena ZDT, bi morala Personalna komisija Državnega tožilstva RS oceno tožničinega dela za leto 2001 vročiti tožnici. Da bi bilo to storjeno, iz spisov, ki jih je poslala tožena stranka, ni razvidno.

Glede na spise, ki jih je poslala tožena stranka, se torej tožnica pred izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju funkcije pomočnice okrožnega državnega tožilca ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zaradi česar je odločba tožene stranke nezakonita.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče kljub zahtevi tožnice v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave. Njeni tožbi je bilo namreč ugodeno, saj je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker ji ni bilo omogočeno, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o oceni svoje službe, ki je podlaga za prenehanje tožilske funkcije (3. odstavek 23. člena ZDT v povezavi s 36. členom ZSS).

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Ker je v tem sporu sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.