VSRS Sodba I Up 628/2000

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 205/99-2000 z dne 18.5.2000.
2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila varstvo mednarodno registrirane znamke G., vodeno pod št. ... z dne 23.9.1997, v Republiki Sloveniji za proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33, za razred 3 pa je mednarodno registrirani znamki GRAND priznala zahtevano varstvo v Republiki Sloveniji. Zavrnilni del odločbe temelji na ugovoru D.E.K.GMBH iz Nemčije (v tem sporu prizadeta stranka), ki ima v Republiki Sloveniji registrirano blagovno znamko G., pod št. ..., v besedi z običajnimi črkami za podobne ali istovrstne proizvode iz razredov 29, 30 in 32 mednarodne klasifikacije blaga in storitev.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Ugotovilo je, da sta si že zavarovana znamka G. in v zavarovanje predlagani znak G. za enake ali istovrstne proizvode razredov 29, 30, 32 in 033 mednarodne klasifikacije tako podobna, da bi to lahko povzročilo zmoto pri povprečnem potrošniku, kar pa je razlog za zavrnitev zavarovanja znamke po 7. točki 1.

odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL/92, Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 - odl. US in 75/97). V izogib ponavljanju razlogov iz odločbe tožene stranke se je sodišče nanje izrecno sklicevalo in z njimi utemeljevalo svojo odločitev (2.

odstavek 67. člena ZUS). Zavrnilo je tožbeni ugovor, da tožeči stranki izpodbijana odločba ni bila pravilno vročena, ker ji je bila vročena po pošti, ne pa po diplomatski poti, saj to tožeče stranke ni oviralo pri vložitvi tožbe in ni vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Prvostopno sodišče je odločilo tudi, da na podlagi 3.

odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi moralo prvostopno sodišče v zadevi opraviti glavno obravnavo, saj je po njenem mnenju dejansko stanje v obravnavanem primeru sporno. Z neopravo glavne obravnave je bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo treba namreč opraviti pravilno in popolno primerjavo proizvodov, za katere je predlagana registracija znamke G. Ob natančni primerjavi bi se ugotovilo, da se proizvodi prekrivajo le delno. Podobnost proizvodov je bila torej tolmačena bistveno preširoko. Dejstvo, da gre za prehrambene proizvode, ni dovolj za sklep, da gre za podobne proizvode. Vse to je tožeča stranka ugovarjala že v tožbi. Vendar do tega sodišče ni zavzelo stališča, temveč se je v celoti strinjalo s kriteriji primerjanja podobnosti, kot jih je izvedla tožena stranka. Tožeča stranka se sicer strinja z uporabo navedenih kriterijev, čeprav niso opredeljeni v nobenem predpisu, ki bi bil za toženo stranko obvezujoč, nasprotuje pa presoji tožene stranke, ki jo je napravila po teh kriterijih, sodišče prve stopnje pa je ocenilo kot pravilno. Tudi ugotovitev, da je znamka G. zaščitena za proizvode iz razredov 5, 29, 30 in 32, ne pa za proizvode iz razreda 33, ni nepomembna. Prizadeta stranka je ugovarjala tudi zaščiti predlagane znamke za razred 33. Zato je zavrnitev zaščite znamke G. za proizvode iz razreda 33 neutemeljena. Nepravilen je tudi sklep glede podobnosti znakov v vizualnem, pomenskem in fonetičnem smislu. Vizualno se znaka razlikujeta v dveh črkah, ki bistveno spremenita tudi pomen besede, hkrati pa v znakih uporabljajo na različne oblike črk, ki prav tako pripomorejo k razlikovalnosti znaka. Besedi se tudi različno izgovarjata, ena špansko, druga francosko. Poleg tega je predlagani znak tožeče stranke sestavljen iz dveh delov, in sicer besede G. ter grafizma nekoliko upognjenega pravokotnika, ki se nahaja pod besedo G., specifična pa je tudi oblika črk, ki so uporabljene. Znak G. takšnih značilnosti nima, saj je zaščitena le v besedi in z običajnimi črkami. Tožena stranka in prvostopno sodišče sta glede tega napačno interpretirala 20. člen ZIL/92, saj se zaščita po tem členu ne nanaša tudi na grafizem, vsebovan v znaku, ker ga znamka G. nima, temveč se zaščita po 20. členu nanaša le na besedo oziroma črke, ki sestavljajo znak. Grafizem, ki ga uporablja tožeča stranka, nedvomno še dodatno prispeva k večji razlikovalnosti. Opozarja tudi na tožbene navedbe glede obstoječih znamk na območju Republike Slovenije, ki prav tako vsebujejo koren "g.", in so si torej med seboj podobne vsaj toliko, kot besedi G. in G., in vendar jih je tožena stranka zavarovala. Znak G. je zavarovan tudi na Hrvaškem, kjer so pogoji zavarovanja zelo podobni pogojem v Sloveniji. Ker meni, da niso podane okoliščine iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL/92, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in izpodbijane odločbe. Poudarja, da se tožeča stranka na poziv tožene stranke, da naj se izjasni o ugovoru prizadete stranke v upravnem postopku ni odzvala. Tako po svoji volji ni sodelovala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in ni navedla razlogov v bran svoji zahtevi za registriranje znaka v Republiki Sloveniji. Svoje razloge in dokaze je začela navajati šele v tožbi. Zato bi bilo treba njene tožbene navedbe šteti kot nedovoljene tožbene novote po 3. odstavku 14. člena ZUS. Če pa pritožbeno sodišče meni, da ne gre za tožbene novote, se tožena stranka sklicuje na izpodbijano odločbo in na odgovor na tožbo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, ker ni opravilo glavne obravnave. Pravilno je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe popolno in pravilno ugotovljeno in da omogoča odločitev na podlagi listinske dokumentacije brez izvedbe glavne obravnave. Tožeča stranka niti ni zahtevala, da se na prvi stopnji opravi glavna obravnava. Prav tako ni bila storjena kršitev določb postopka, ker je bila odločba tožene stranke vročena po pošti, ne pa po diplomatski poti. Meni, da sta si znaka G. in G. zamenljivo podobna in se nanašata na isto oziroma podobno blago. Pri tem se sklicuje na svoj odgovor na tožbo z dne 7.4.2000. Meni, da tožena stranka ni pavšalno ocenjevala podobnosti blaga, saj je uporabila v praksi uveljavljene kriterije in merila za to podobnost, ki pa so pokazali, da gre za podobne proizvode. Ker gre za primerljive proizvode, so kriteriji podobnosti strožji, saj gre za proizvode, ki so namenjeni najširšemu krogu povprečnih potrošnikov, ki v glavnem ne opazujejo s posebno pozornostjo pri izbiri izdelkov in jih utegnejo tudi manj podobne znamke za prehrambene proizvode zavesti v zmoto. Ne drži, da bi bilo treba primerjati vsak proizvod posebej, zadošča primerjava po skupinah proizvodov, ki so si iz kateregakoli razloga oziroma glede na navedene kriterije podobni. Bistveni del znaka G. je besedilo, ne pa grafizem, ki na ločevalnost do besedne znamke G. niti ne vpliva. Neumestno je tudi sklicevanje tožeče stranke na zavarovane znamke, ki vsebujejo koren "g.", saj je zavajajoča podobnost znamke odvisna od konkretnega primera, in seveda tudi od vrste proizvodov, na katere se znaki nanašajo. Oporeka očitku, da sta prvostopno sodišče in tožena stranka nepravilno interpretirala 20. člen ZIL/92. Prizadeta stranka vztraja pri stališču, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da tožena stranka ni zmotno uporabila materialnega prava s tem, ko je delno zavrnila varstvo mednarodno registrirani znamki G. na podlagi ugotovljenih razlogov iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL/92. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka:

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita ter temelji na utemeljenih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče, zato da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

ZIL/92 med drugim ureja tudi postopek registracije znamke. Ta se začne z vlogo nosilca znaka (44. člen ZIL/92). V zvezi z vsako prijavo se opravi očitnostni preizkus po 1. odstavku 58. člena ZIL/92. Če predlagana znamka tak preizkus prestane, se glavni podatki iz prijave objavijo v uradnem glasilu tožene stranke. Zoper objavljeno predlagano znamko je možno v predpisanem roku vložiti ugovor, na podlagi katerega tožena stranka opravi preizkus in izda ustrezno odločbo (58. člen ZIL/92). Pred izdajo odločbe pa mora tožena stranka seznaniti prijavitelja z razlogi, zaradi katerih mu ne more priznati zahtevane pravice oziroma je ne more priznati v zahtevanem obsegu, ter mu dati rok, da se izreče o vseh razlogih oziroma da vloženo zahtevo spremeni ali dopolni (62. člen ZIL/92). Tožena stranka vodi postopke za zaščito znaka po Zakonu o upravnem postopku (6. člen ZIL/92), torej se glede postopkovnih določb uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, v obravnavanem primeru ZUP/86, kolikor ni z ZIL/92 določeno drugače. V 6. členu ZIL/92 je tudi določeno, da zoper odločbe tožene stranke ni pritožbe, pač pa je možen upravni spor.

Po ZIL/92 ima prijavitelj znamke kot aktivna stranka v postopku registracije znamke predpisane procesne pravice. Vsebinsko enake določbe so tudi v 143. členu ZUP/86, ki se v postopku registracije znamk uporablja subsidiarno. Teh procesnih pravic pa tožeča stranka, kot izhaja iz upravnih spisov, ni izkoristila, saj se na ugovor prizadete stranke, kljub izrecnemu pozivu tožene stranke z dne 11.3.1998, ni odzvala, niti ni zahtevala podaljšanja roka za odgovor. Tožeča stranka je torej s svojo neaktivnostjo sama povzročila, da tožena stranka v upravnem postopku ni mogla ugotavljati dejanskega stanja in odločati tudi na podlagi njenih argumentov na ugovore prizadete stranke. Ker pa tožeča stranka v tožbi, v kateri je uveljavljala tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in se izjavila o ugovoru prizadete stranke, ni navedla opravičljivega razloga za to, da tega ni navajala že v upravnem postopku, teh dejstev in okoliščin ne more uspešno uveljavljati v upravnem sporu, ker gre za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS). Kadar pa stranka v upravnem sporu uveljavlja nedopustne tožbene novote, po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča na seji ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka (4.

odstavek 72. člena ZUS). Odločitev prvostopnega sodišča namreč ne more temeljiti na dejanskem stanju, ki se ugotovi na glavni obravnavi na podlagi nedopustnih tožbenih novot.

Po presoji pritoženega soidšča je presoja prvostopnega sodišča, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, pravilna. Tožena stranka je opravila celovito primerjavo podobnosti znamk in proizvodov na podlagi ZIL/92 in splošno uvlejavljenih kriterijev za primerjavo podobnosti ter to tudi podrobno pojasnila v obrazložitvi svoje odločbe. Glede na to prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka, ko se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na razloge tožene stranke iz obrazložitve njene odločbe, saj to izrecno omogoča 2. odstavek 67. člena ZUS, na katerega se je prvostopno sodišče pri tem tudi sklicevalo.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot prvostopno sodišče pri odločanju pravilno uporabila 7. točko 1.

odstavka 19. člena ZIL/92 in tudi pravilno interpretirala določbo 20. člena ZIL/92.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi.

K 2. točki izreka:

Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške postopka.