VSRS Sodba I Up 601/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 74/98-5 z dne 14.3.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, šđt. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.1998, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Š. pri C. z dne 7.2.1996, in prvostopnemu organu naložila, naj šteje pritožbo S. in A.J., prizadetih strank v tem postopku, zoper gradbeno dovoljenje z dne 7.5.1996, kot predlog za obnovo postopka, ki je končan z izdajo tega gradbenega dovoljenja, ter o njem odloči.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker gre po njegovem mnenju v spornem primeru za formalno pravno odločitev o tem, da naj se po preteku pritožbenega roka vloženo pravno sredstvo, ki ga je vložila oseba, ki dotlej v postopku ni sodelovala kot stranka, šteje kot predlog za obnovo postopka. O vsebinski utemeljenosti takšnega predloga za obnovo postopka pa bo odločal pristojni organ, to pa je prvostopenjski upravni organ, ki je tudi izdal gradbeno dovoljenje, zoper katerega je bila vložena pritožba. Sodišče prve stopnje se glede razlogov za takšno odločitev sklicuje na izpodbijano odločbo tožene stranke. Kot neutemeljene pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene navedbe glede na to, da so le-te vsebinske narave in sodijo v sklop odločanja prvostopenjskega organa v morebitnem obnovljenem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča tožbeni razlogi nepravilne uporabe materialnega prava tako niso podani.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in drugih razlogov, ki so vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ker je prvostopno sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo in ker je nepravilno uporabilo materialno pravo, podrejeno pa da se zadeva vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. Navaja, da prvostopna sodba sploh ni utemeljena in obrazložena, temveč se sodišče zgolj sklicuje na razloge tožene stranke. Po 9. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pa mora oseba, ki podaja predlog za obnovo postopka, izkazati utemeljenost svoje zahteve, da ji ni bila dana možnost biti udeležena v postopku kot stranka. Ta zahteva mora izhajati iz predloženih dokazov, da ima na podlagi zakona kakšno pravico, na zakon oprt interes, da bi lahko bila stranka v postopku, ali da bi lahko na podlagi takih okoliščin zahtevala obnovo postopka. Sodišče se tem sploh ni izreklo. Obnovo postopka ali pritožbo ne more vložiti kdorkoli, ker bi bil s tem pravni red "paraliziran". Sodišče bi torej moralo ugotoviti in v razlogih navesti, na podlagi česa in zakaj naj bi imeli prizadeti stranki za obnovo postopka takšen interes. Samo zatrjevanje še ni dovolj, niti ni dovolj vloga, da se naj pritožba sicer šteje za obnovo postopka. Sodba torej nima razlogov. Materialno pravo sploh ni bilo pravilno uporabljeno, saj se v ničemer sodba ne sklicuje na pravno podlago, dejanskih razlogov pa sodba tudi nima.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 2. odstavku 67. člena ZUS je izrecno določeno, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V obravnavanem primeru se prvostopno sodišče glede razlogov za potrditev odločbe tožene stranke o tem, da se vložena pritožba v ponovljenem postopku obravnava kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, izrecno sklicuje na utemeljitev tožene stranke in to svoje sklicevanje opre na navedeno določbo ZUS. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov.

Sodišče prve stopnje je v prvem delu obrazložitve povzelo del utemeljitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Poleg tega pa je stranki v postopku celotna zadeva znana in ima tudi tožeča stranka odločbo tožene stranke, na katero se prvostopno sodišče izrecno sklicuje. Tožena stranka pa v obrazložitvi svoje odločbe natančno pojasni, zakaj je treba pritožbo prizadetih strank obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Pojasni, kdo se šteje za stranko v postopku, in se pri tem sklicuje na 49. člen ZUP/86. Ker sta v obravnavanem primeru prizadeti stranki trdili, da v postopku nista sodelovali, kar je tožena stranka tudi ugotovila, da pa se z obravnavano širitvijo posega v njuno nepremičnino in bi utegnili v tem postopku varovati svoje interese in pravne koristi, jima mora upravni organ dati možnost udeležbe v postopku. Oseba, ki ima pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost, lahko vloži pritožbo, dokler ni končan postopek za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji. Če vloži taka oseba pritožbo po tem roku, je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča njeno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/86. To pa velja tudi, če je bila odločba osebi naknadno dostavljena. Ker to velja tudi za obravnavani primer, bo v nadaljevanju postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka odločal prvostopni upravni organ po določbah ZUP/86, ki urejajo obnovo postopka.

Tožeča stranka pa se moti, ko meni, da bi moralo prvostopno sodišče preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Predlog za obnovo postopka po 254. členu ZUP/86 preizkusi tisti organ, ki je izdal odločbo, zoper katero je obnova postopka predlagana. To pa je v tem primeru prvostopni upravni organ, ki je izdal z obnovo postopka napadeno gradbeno dovoljenje. Šele v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa bo lahko tožeča stranka uveljavljala vsebinske razloge glede položaja prizadetih strank v tem sporu kot strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Torej so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek za izdajo akta o dovolitvi obnove postopka, preuranjene v tem upravnem sporu.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da tudi ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.