VSRS Sklep I Up 130/2000

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2518/97 z dne 14.12.1999 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.7.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa - Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 23.4.1996, s katero je ta odločil, da mora tožnik odstraniti montažno konstrukcijo nadstreška na zemljišču parc. št. 345 k.o. M. Prvostopna odločba je bila vročena tožniku 11.5.1996, tožnik pa je pritožbo vložil priporočeno na pošto 29.5.1996.

Prvostopni organ je ugotovil, da je bila pritožba vložena prepozno. Tožnik je v tožbi priznal, da je pritožbo vložil 29.5.1996 in da je prvostopna odločba bila vročena 11.5.1996, vendar ne njemu osebno, temveč njegovi hčerki. Sam je precej odsoten, hčerka pa mu je odločbo pozabila vročiti oziroma mu jo je vročila prepozno, zaradi česar tudi ni pravočasno vložil pritožbe.

Po presoji sodišča prve stopnje bi bila ugotovitev, da je tožnik prejel prvostopno odločbo dne 11.5.1996 sprejemljiva, če bi iz poštne povratnice nedvomno izhajalo, da je bila vročena osebno tožniku. Ker pa tožnik zanika, da mu je bila odločba tega dne res vročena in navaja, da je bila tega dne vročena njegovi hčerki, ta pa jo je njemu vročila kasneje oziroma prepozno in ker je podpis na poštni povratnici drugačen kot so domnevni tožnikovi podpisi na drugih listinah, po presoji sodišča obstaja dvom o vročitvi prvostopne odločbe osebno tožniku dne 11.5.1996. Glede na 1. odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86, ki določa, da se mora spis vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen, med drugim tudi takrat, kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati, tožena stranka ni imela zanesljive podlage za odločitev, ker ni ugotovila, kdaj je tožnik odločbo prve stopnje dejansko prejel. Zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbi ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega predpisa. V zadevah urbanistične inšpekcije se odločbe oziroma spisi vročajo na način iz 84., 85. in 86. člena ZUP/86, kar posebej določa 76. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). ZUN kot specialni predpis torej ne predpisuje obveznega osebnega vročanja, kot ga predvideva 87. člen ZUP/86, pač pa posredno vročanje, kar pa je bilo v konkretnem primeru, ko je odločbo prve stopnje prejela hčerka tožnika, tudi opravljeno.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljen je ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnih določb ZUN o vročanju, ko gre za zadeve urbanistične inšpekcije. Določba 1. odstavka 76. člena ZUN določa, da se odločbe oziroma spisi v zadevah urbanistične inšpekcije vročajo na način iz 84., 85. in 86. člena ZUP/86, to je s posrednim vročanjem. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je z uporabo določbe 87. člena ZUP/86 (o neposrednem vročanju) ugotavljalo, ali je pritožba pravočasna. ZUP/86 se uporablja subsidiarno (3. člen), kar pomeni, da se postopa po njem le o vprašanjih postopka, ki niso urejena s posebnim zakonom. Ker na področju urejanja prostora ZUN vsebuje posebne določbe o vročanju, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti te določbe, to je določbe o posrednem vročanju in z njihovo uporabo ugotoviti, ali je bila pritožba pravočasna ali ne.

Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je nepravilno uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, kar je vplivalo na odločitev.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 74. člena ZUS ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.