VSRS Sklep I Up 505/2003

Pritožbi se ugodi, 1. in 2. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 313/2003-11 z dne 5.3.2003, se razveljavita, in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka) in zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) ter ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo iz razloga, kot ga uveljavlja tožena stranka, to je, da sporna zadeva ne more biti predmet upravnega spora, ker je odločanje v zadevah v zvezi s študijem sestavni del študijskega procesa kot posebne vrste delovnega procesa, pač pa zato, ker je ugotovilo, da tožnik še vedno ni izkazal, da sta za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa podani obe predpostavki, določeni v 2. odstavku 26. člena ZUS, ki sta podani, če organ v pritožbi ne odloči v roku, določenem z zakonom in tudi ne v roku 7 dni po vložitvi nove zahteve. Pristojni organ tožene stranke sicer še ni odločil o tožnikovi pritožbi z dne 5.12.2002 proti sklepu dekana, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper izpitno oceno zavržena. Ker je po tožbenih navedbah tožnik pritožbo zoper sklep dekana vložil v pisni obliki dne 9.12.2002, tožba pa je bila vložena dne 24.2.2003, je prva procesna predpostavka iz navedene določbe ZUS (2. odstavek 26. člena) izkazana.

Ni pa tožnik po presoji sodišča prve stopnje izkazal, da je vložil naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu, ki bi bil relevanten v pogledu druge procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS. Tožnik je namreč kot dokazilo, da je vložil naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, tožbi priložil računalniški izpis z dne 11.2.2003. Tožnik po mnenju sodišča prve stopnje v tožbi ne zatrjuje, da je to zahtevo vložil kot pisno vlogo pri toženi stranki in takšnega načina vložitve vloge tudi ne izkazuje. V tožbi se glede utemeljenosti svoje pritožbe zoper sklep dekana sklicuje na dejstvo, da ima tožena stranka javno objavljena dva elektronska naslova (naslov dekanata in naslov dekana), ki sta po mnenju tožnika kontaktna in ne info naslova, ter da so pri toženi stranki podane vse tehtnične možnosti sprejema elektronske pošte. Po drugi strani pa se sklicuje na določbo 4. člena Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP, Uradni list RS, št.

57/2000), ki je kogentne narave. Na to zakonsko določbo se tožnik očitno sklicuje iz razloga, ker naj bi navedeno naknadno zahtevo vložil pri toženi stranki po elektronski poti. Meni, da je treba takšno vložitev vloge šteti za pravilno in pravočasno v smislu 63. člena ZUP. Sodišče prve stopnje se s takim tožnikovim mnenjem ne strinja iz razloga, ker mora biti naknadna zahteva, podana v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, lastnoročno podpisana (5. odstavek 66. člena ZUP). Kolikor bi šlo za vlogo, poslano po elektronski poti, ki naj bi bila relevantna v smislu 1. odstavka 1. člena ZEPEP, bi morala po mnenju sodišča prve stopnje vsebovati tudi elektronski podpis (14. člen in sledeči členi ZEPEP), sicer jo je šteti za nepopolno. Ne da bi se sodišče prve stopnje spuščalo v vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna naknadno zahtevo, ki je bila po tožbenih navedbah poslana po elektronski poti, dopolnjevati v smislu 3. odstavka 67. člena ZUP, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zahtevo, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, v zvezi z dejstvom, da odločba ni bila izdana niti v nadaljnjih 7 dneh po njeni vložitvi, po vsem navedenem treba šteti za neizkazano oziroma da takšna zahteva ne more predstavljati dokaza za izpolnitev obravnavane druge predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS. Tožbo je bilo torej treba zavreči kot preuranjeno.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi 69. člena ZUS. Tožnik sicer ni natančno opredelil pravne podlage za svoj zahtevek glede začasne odredbe, sodišče prve stopnje pa je glede na naravo stvari presodilo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, po katerem lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal, da obstaja sporno pravno razmerje kot procesna predpostavka, saj je iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje že navedlo k obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, tožba preuranjena. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zato zavrglo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa.

Predlaga, da pritoženo sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma samo odloči o zadevi. V obrazložitvi pritožbe ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tudi, če je sodišče prve stopnje glede na dokaz: elektronski izpis z dne 11.2.1003 lahko ugotovilo, da je bila pisna zahteva z dne 11.2.2003 vložena izključno po elektronski poti in da med 10. in 15.2.2003 ni bila vložena nobena druga zahteva, je zanj popolno nesprejemljivo mnenje tega sodišča, da mora vloga, poslana po elektronski poti, nujno vsebovati elektronski podpis, sicer se šteje, da ni vložena. Vloga mora biti po 5. odstavku 66. člena ZUP lastnoročno podpisana, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Meni, da je leta 2003 že splošno znano, da vloge, ki je poslana v obliki niza binarnih elektronskih podatkov, ni mogoče lastnoročno podpisati. Iz leta logično izhaja, da je vloga v elektronski obliki glede vprašanja lastnoročnega podpisa popolna, tudi če tega ne vsebuje, glede na 3. odstavek 67. člena ZUP pa mora vsebovati navedbo imena pošiljatelja in ne sme vzbujati dovoma, da ju je res poslal tisti, čigar ime je navedeno v vlogi. Iz določb 14. in naslednjih členov ZEPEP ne izhaja pravilo, da mora vloga, poslana po elektronski poti nujno vsebovati elektronski podpis, sicer je nepopolna in je ni mogoče obravnavati. Da bi bilo temu tako, bi zakonodajalec moral z novelama ZUP-A in ZUP-B po sprejetju ZEPEP 5. odstavek 66. člena ZUP dopolniti, kar pa ni storil. Dodaten argument takemu mnenju je primerjava z 2. odstavkom 105. člena ZPP, ki je bil oktobra leta 2002 noveliran. Iz njega pa tudi po noveli izhaja pravilo, da se za vlogo, prejeto z uporabo komunikacijske ali informacijske tehnologije šteje, da jo je podpisala oseba, ki je v vlogi navedena kot podpisnik. Iz določb ZEPEP, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po njegovem mnenju izhaja le pravilo, da, če elektronsko sporočilo že vsebuje elektronski podpis, organ ne more dvomiti, da je to sporočilo res poslala oseba, navedena kot podpisnik. Elektronski podpis ima po ZEPEP le isto dokazno vrednost kot lastnoročni podpis, kar pa po logiki ne more pomeniti, da je elektronski podpis lastnoročni podpis. Lastnoročni podpis seveda dokazuje le pristnost podatkov v vlogi in indentificira podpisnika. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo edini dokaz, na katerega opira izpodbijana dela sklepa. Trdi, da elektronsko sporočilo, ki naj bi bilo poslano 11.2.2003, ne vsebuje elektronskega podpisa. Glede na dikcijo 3. točke 2. člena ZEPEP je elektronski podpis niz podatkov v elektronski obliki, ki je vsebovan, dodan ali logično povezan z drugimi podatki, in je namenjen preverjanju pristnosti teh podatkov in identifikaciji podpisnika. Sodišče prve stopnje niti ni vpogledalo v samo elektronsko sporočilo, ampak le v računalniški izpis tega sporočila, poleg tega ni navedlo, iz katerih razlogov to sporočilo nima elektronskega podpisa. Meni, da sam računalniški izpis dokazuje, da je morebitno tako poslano sporočilo vsebovalo niz binarnih podatkov, ki jih je računalnik samodejno prevedel v M.M., poleg tega ima samo elektronsko poročilo navedbo naslova pošiljatelja M.M. ... (kar tudi izhaja iz računalniškega izpisa), ki je samodejno dodan elektronskemu sporočilu in je logično povezan s samo navedbo podpisnika v elektronskem sporočilu. Obe dejstvi skupaj pa sta vsekakor namenjeni preverjanju pristnosti podatkov sporočila in identifikaciji podpisnika, kar bi bilo mogoče šteti kot elektronski podpis. Sama narava interneta namreč ne dopušča, da bi istočasno obstajala dva istočasna elektronska naslova, posamezni elektronski predal pa lahko za pošljanje sporočil uporablja le oseba, ki ima uporabniško ime in geslo tega predala. V konkretnem primeru le on sam. Ker je torej sodišče prve stopnje tudi napačno presodilo dokaz: računalniški izpis (poslane elektronske pošte) z dne 11.2.2003, sklep pa se opira le na ta dokaz glede odločilnega dejstva, ki niti ni sporno, predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o s porni zadevi. Sicer pa je mogoče nepopolno vlogo zavreči oziroma šteti za nevloženo le ob pogojih iz 67. člena ZUP. Sodišče prve stopnje pa se niti ni spuščalo v preverjanje teh predpostavk, ampak je avtomatično štelo, da vloga ni vložena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz upravnih spisov, da je tožnik pritožbo zoper sklep dekana vložil v pisni obliki dne 9.12.2002, tožba pa je bila vložena dne 24.2.2003 in da je zato prva procesna predpostavka iz določbe 2. odstavka 26. člena ZUS izkazana.

Ni pa sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik po njegovi presoji ni izkazal, da je vložil naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu, ki bi bil relevanten glede druge procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS, to je, da namreč ni štelo kot dokazila, da je vložil naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, tožbi priložen računalniški izpis z dne 11.2.2003. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zahtevo, na katero se v tožbi sklicuje v zvezi z dejstvom, da odločba ni bila izdana niti v nadaljnjih 7 dneh po njeni vložitvi (z dne 11.2.2003), po vsem navedenem treba šteti za neizkazano oziroma da takšna zahteva ne more predstavljati dokaza za izpolnitev obravnavane druge predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS in da je zaradi tega tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Takšna ugotovitev ne izhaja iz upravnih spisov, kot tudi ne iz ZUP in ZEPEP. Po 1. odstavku 65. člena ZUP je organ, ki je pristojen za sprejem vloge oziroma ustnega sporočila, dolžan sprejeti vlogo, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik. Po 3. odstavku 66. člena ZUP mora vložnik vlogo lastnoročno podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Po 3. odstavku 67. člena ZUP, če dobi organ vlogo po elektronskem mediju ali telefonsko sporočilo, pa dvomi, ali je vlogo oziroma sporočilo res poslal tisti, čigar ime je navedeno v vlogi oziroma ali je dal telefonsko sporočilo res tisti, ki je po telefonu povedal svoje ime, zahteva organ, naj stranka tako prejeto vlogo potrdi s pisno potrditvijo. Če stranka ne ravna tako v določenem ji roku, se šteje, da vloga sploh ni bila vložena.

Po 2. in 3. točki 2. člena ZEPEP je elektronsko sporočilo niz podatkov, ki so poslani ali prejeti na elektronski način, kar vključuje predvsem elektronsko izmenjavo podatkov in elektronsko pošto (2. točka); elektronski podpis je niz podatkov v elektronski obliki, ki je vsebovan, dodan ali logično povezan z drugimi podatki, in je namenjen preverjanju pristnosti teh podatkov in identifikaciji podpisnika. Po 4. členu ZEPEP se podatkom v elektronski obliki ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zato, ker so v elektronski obliki. Po 1. odstavku 5. člena ZEPEP velja, da elektronsko sporočilo izvira od pošiljatelja: če ga pošlje pošiljatelj sam, ali, če ga pošlje oseba, ki jo pooblasti pošiljatelj, ali, če ga pošlje informacijski sistem, ki ga je programiral pošiljatelj sam, ali je bil sistem programiran po njegovem nalogu, da deluje samodejno, ali če je naslovnik za potrditev izvora sporočila uporabil med prejemnikom in pošiljateljem v ta namen v naprej dogovorjeno tehnologijo in postopek. Po 14. členu ZEPEP se elektronskemu podpisu ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zaradi elektronske oblike, ali ker ne temelji na kvalificiranem potrdilu ali potrdilu akreditiranega overitelja, ali ker ni oblikovan s sredstvom za varno elektronsko podpisovanje.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih ter ZUP in ZEPEP bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje tožnikovo elektronsko podano vlogo z dne 11.2.2003 šteti kot izpolnitev pogoja po 2. odstavku 26. člena ZUS (če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena). Po mnenju pritožbenega sodišča sta tako podana oba pogoja po 2. odstavku 26. člena za molk tožene stranke in bi morala sodišče prve stopnje o tem meritorno odločiti in ne tožbe zavreči.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti tudi o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS in jo ne zavreči.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v skladu z določbo 74. člena ZUS, ker so podani razlogi iz 3. odstavka 72. člena ZUS, v zvezi z 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče o tožnikovem pritožbenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, saj je sodišče prve stopnje s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, kar velja za celoten upravni spor.