VSRS Sklep I Up 1354/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 696/2005-2 z dne 23. 6. 2005 na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper toženo stranko zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu.

2Sodišče prve stopnje je najprej s svojim sklepom U 358/2004-13 z dne 15. 3. 2005 sklenilo, da se tožnikova tožba zavrže, ker Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije ne more biti tožena stranka. Zato jo je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, ob predhodnem preizkusu tožbe, potem ko je tožnika pozvalo, da svojo tožbo dopolni, ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 16. člena ZUS, zavrglo.

3Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Piranu v tožnikovi zadevi, v zvezi s katero je vložil tožbo zaradi sojenja v nerazumnem roku, že razsodilo. Zato tožnik nima več pravnega interesa za varstvo navedene pravice v upravnem sporu. Glede na takšno odločitev pa se sodišče prve stopnje ni spuščalo v vprašanje, ali je tožena stranka sploh lahko stranka v tem upravnem sporu. Za uveljavljanje morebitne odškodnine pa ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem.

4V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik navaja, da zadeva, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Piranu, še ni pravnomočno končana. Še vedno meni, da gre za kršitev ustavne pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, saj ni ugotovljeno, ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče odločala preko razumnega roka. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Med pritožbenim postopkom je Višje sodišče v Kopru (pritožbeno sodišče) Vrhovnemu sodišču sporočilo, da je bila tožnikova zadeva pri Višjem sodišču v Kopru s sklepom z dne 7. 2. 2006 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje (Okrajnemu sodišču v Piranu) v ponovno odločanje. Ta zadeva je bila zaključena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 19. 10. 2006, ki je postala pravnomočna dne 19. 12. 2006 ter tudi izvršljiva istega dne.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se, izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča (Okrajnega sodišča v Piranu). To tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oziroma pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more biti več. Torej dejanje, ki ga ni več, očitno ne more posegati v ustavno pravico, katere varstvo je uveljavljal tožnik v upravnem sporu zoper toženo stranko. To dejstvo je izkazano s posredovanim podatkom Okrajnega sodišča v Piranu, da je v tožnikovi zadevi pravnomočno že razsodilo s sodbo z dne 19. 10. 2006, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 19. 12. 2006.

9Glede na navedeno pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Piranu pa se po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v vprašanje, ali je tožena stranka sploh lahko stranka v tem upravnem sporu.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, 105/2006) tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.