VSRS Sodba I Up 1474/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 10. 2003, s katero je bila B.B., okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v ..., z dnem ... imenovana za podpredsednico Okrajnega sodišča v ..., za dobo šestih let.

2V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil obravnavani postopek izbire podpredsednice okrajnega sodišča izveden v skladu z Zakonom o sodiščih - ZS, saj je Sodni svet objavil javni poziv k vložitvi kandidatur, obravnaval vloženi kandidaturi (tožnice in B.B.) in po predhodno pridobljenih mnenjih predsednika Višjega sodišča v D. in predsednika Okrajnega sodišča v ... predlagal ministru za pravosodje v imenovanje okrajno sodnico B.B. ter svoj predlog tudi obrazložil. Odločitev v izpodbijani odločbi je tudi pravilno utemeljena z določbami tretjega odstavka 61. člena in 62. členom ZS.

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. V zvezi s kršitvami določb postopka poudarja, da ji sodišče ni vročilo odgovorov na tožbo, ki sta ju vložili tožena stranka in prizadeta stranka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve prvostopnega sodišča. Sodni svet bi moral upoštevati tudi kriterije, ki jih je sprejel na svoji 44. seji dne 14. 12. 1995 v zvezi z drugačno novo vlogo predsednikov in podpredsednikov sodišč, pri čemer te kriterije izpolnjuje bistveno bolje kot izbrana kandidatka. Sodni svet bi moral svojo vlogo predlagatelja, enako tudi minister, izpolniti celovito in opraviti temeljito preverjanje kandidatov. Vztraja, da ji je bila zaradi takega načina obravnavanja kršena pravica do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz 49. člena Ustave RS (URS) in ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadeta stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je v osmem odstavku 62. členu ZS predvidena pritožba zoper prvostopno sodno odločbo.

7Glede v pritožbi zatrjevanih kršitev materialnega prava, to je kršitve ustavnih pravic do enakega dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji (49. člen URS) in enakosti pred zakonom (14. člen URS) se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da tožeči stranki navedene ustavne pravice niso bile kršene. Po določbi tretjega odstavka 49. člena Ustave RS (svoboda dela) je namreč vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Ta ustavna pravica pa zajema le pravico do kandidiranja na določeno mesto pod enakimi pogoji, ne pa tudi pravice, da bo kandidat na to razpisano mesto tudi izbran oziroma imenovan (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-23/98 z dne 24. 2. 1998). Ta ustavna pravica je v obravnavanem primeru tožeči stranki, kot že navedeno, bila zagotovljena, saj se je prijavila na razpis in je torej kandidirala za podpredsednico sodišča. Pravica do enakega obravnavanja pa ji ni bila kršena, saj ob izdaji odločbe ministra o imenovanju podpredsednice sodišča ni enako izpolnjevala pogojev kot druga prijavljena kandidatka, saj je Sodni svet v imenovanje ni predlagal, torej je minister ni mogel imenovati (drugi do osmi odstavek 62. člena ZS).

8Prvostopno sodišče je namreč po presoji Vrhovnega sodišča svojo odločitev pravilno oprlo na določbe tedaj veljavnega ZS, in sicer na tretji odstavek 61. člena, ki določa, da se za imenovanje in razrešitev podpredsednika sodišča uporabljajo določbe tega zakona o predsedniku sodišča, in določbe 62. člena ZS. Iz navedenih določb izhaja, da je za imenovanje (pod)predsednika okrajnega sodišča pristojen pravosodni minister, pri čemer je omejen le na izbiro med kandidati, ki mu jih je predhodno izmed prijavljenih na razpis predlagal Sodni svet. Tožena stranka je torej vezana na predlog Sodnega sveta, kateremu je pridržana prva (vsebinska) izbira med kandidati (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997). Zato pritožbeni ugovori v zvezi z opravljenim postopkom izbire, ki se nanašajo na toženo stranko, niso utemeljeni.

9Pravno nepomembni za odločitev v tej zadevi pa so ugovori glede odločanja Sodnega sveta, vključno z upoštevanjem pogojev pri izbiri oziroma kriterijev, ki jih je sprejel na seji dne 14. 12. 1995. V tem upravnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke - ministra, s katero je bila B.B., ki jo je v imenovanje ministru kot edino kandidatko predlagal Sodni svet, imenovana za podpredsednico Okrajnega sodišča v ... Ni pa predmet tega upravnega spora predlog Sodnega sveta, in tudi ne njegova odločba o oceni sodniške službe tožnice z dne 25. 9. 2003, zoper katero je imela tožnica na podlagi Zakona o sodniški službi možnost samostojnega upravnega spora. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da tedaj veljavni ZS ni dajal pravne podlage Sodnemu svetu oziroma toženi stranki, da bi za svojo odločitev uporabila drugačne ali druge kriterije, kot jih predpisuje zakon. Stališča oziroma merila, ki jih je sprejel Sodni svet, so sicer lahko njegova interna pravila za ravnanje, nimajo pa značaja splošnega akta v formalnem oziroma materialnem smislu. Neuporaba teh stališč oziroma meril torej ni pravno sankcionirana. V zvezi s tem se po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na predložene listine, s katerimi izkazuje, da uživa velik ugled.

10Pritožbeni ugovor, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu s tem, ker tožnici nista bila vročena odgovora tožene stranke in prizadete stranke, ni utemeljen. Po določbah 75. člena ZUS-1 namreč opustitev vročitve odgovora na tožbo ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, relativno bistveno kršitev pa bi predstavljalo, če bi to vplivalo oziroma ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve. To pa v tem primeru ni, saj v odgovorih na tožbo ni novih navedb, ki bi bile odločilne za odločanje v stvari, poleg tega pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedbe v odgovoru na tožbo.

11Tožeča stranka v pritožbi ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tak ugovor pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V obravnavnem primeru pritožba zoper prvostopno sodbo glede na odločbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 (po njej je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona) ne bi bila dopustna, dopustna je zaradi določbe osmega odstavka 62. člena ZS, ki pa nima posebnih določb glede pritožbenih razlogov. Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, po presoji Vrhovnega sodišča tožnica v pritožbi ne more uspešno uveljavljati tega pritožbenega razlog, ki ga ni mogla uveljavljati niti ob vložitvi pritožbe po tedaj veljavnem petem odstavku 72. člena ZUS.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1), saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.