VSRS Sodba I Up 1/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v povezavi s 74. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) ugodilo tožbi tožeče stranke in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava (23. člena, 54. člena in tretje alineje 55. člena ZMZ) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2. 7. 2008, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 26/06 - UPB2, 105/06, ZUS-1 126/07 in 65/08) ter 33. člena v zvezi s tretjo alinejo 3. člena ZMZ, je tožena stranka ponovni (drugi) prošnji H.D., roj. 3. 1. 1976 v kraju S., in A.H., roj. 21. 12. 1999 v kraju T., državljanov Bosne in Hercegovine, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrnila kot očitno neutemeljeni (1. točka izreka) ter odločila, da morata osebi zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Tožena stranka je ponovno (drugo) prošnjo tožeče stranke za mednarodno zaščito zavrnila v pospešenem postopku (54. člen ZMZ) kot očitno neutemeljeno iz razloga 3. alineje 55. člena ZMZ, ker je presodila, da je očitno, da prosilca ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v pospešenem postopku, kot ga ureja 54. člen ZMZ ob uporabi meril iz 26. in 28. člena ZMZ, ugotavljanje in ocenjevanje stopnje intenzivnosti in pogostosti zatrjevanih posegov v človekove pravice v nasprotju s standardi izoblikovanimi v upravno sodni praksi (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006), ki jim tudi po uveljavitvi ZMZ sledi vrhovno sodišče (npr. sodba št. I Up 363/2006 z dne 23. 7. 2008). Zato je presodilo, da so bile določbe 26. in 28. člena, 3. alineje 53. člena in 54. člena ZMZ napačno uporabljene. Ob nespornem dejstvu, da je bila tožnica v izvorni državi v taborišču S. med 23. 5. 1992 in 2. 6. 1992 podvržena psihičnemu in fizičnemu mučenju (vključno z dejanji spolnega nasilja), bi morala tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevati tudi dejstva in okoliščine, določene v 10. alineji 23. člena ZMZ; ker pa jih ni upoštevala, temelji izpodbijani upravni akt na zmotno uporabljenem materialnem pravu.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da izpodbijani upravni akt ni bil sprejet v skladu s standardi, ki so se glede očitne neutemeljenosti prošnje prosilcev za mednarodno zaščito izoblikovali v upravno sodni praksi in pri tem navaja sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 107/08 z dne 12. 5. 2008, I Up 354/08 z dne 17. 7. 2008 ter I Up 533/08 z dne 27. 11. 2008. Navaja, da je treba dejstva oziroma okoliščine iz 10. alineje 23. člena ZMZ povezovati z odločitvijo prosilca za mednarodno zaščito, da neposredno zaradi njih zapusti izvorno državo. V obravnavanem primeru pa na podlagi dogodkov, ki jih je tožnica navajala kot razlog, zakaj ponovno prosi za mednarodno zaščito, tožena stranka ni zaključila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo preganjanje ali resna škoda ponovila. Grožnje G. in B. (bivših paznikov v taborišču), ki ju je tožnica prijavila Rdečemu Križu, po mnenju tožene stranke ne morejo pomeniti ponovne resne grožnje za prosilkino življenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da lahko tožena stranka v pospešenem postopku prošnjo prosilca za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno samo, kadar so dejanja preganjanja, ki prosilcu groze taka, da očitno in v nobenem primeru (ne glede na njihovo intenziteto) ne morejo pomeniti preganjanja oziroma povzročiti utemeljenega strahu pred njim. Brž ko gre za dejanja, ki so po svoji naravi taka, da to lahko pomenijo oziroma povzročijo, pa zavrnitev prošnje v pospešenem postopku ni več dopustna.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 54. člena ZMZ lahko tožena stranka kot pristojni organ iz 33. člena ZMZ odloči o prošnji prosilca za mednarodno zaščito v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani.

V obravnavanem primeru pa, kot pravilno ugotavlja in navaja sodišče prve stopnje, ni sporno, da je bila tožnica v izvorni državi v taborišču S. med 23. 5. 1992 in 2. 6. 1992 izpostavljena psihičnemu in fizičnemu mučenju, vključno z dejanji spolnega nasilja; poleg tega naj bi bila očividka hudega zločina (umora). Za taka kazniva dejanja pravni redi civiliziranih držav predpisujejo visoke zaporne kazni in dolgotrajne zastaralne roke; to pa že samo po sebi kaže na ogroženost očividcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki utegnejo prepoznati storilce. Tako tudi tožnica med dejstvi in okoliščinami, s katerimi utemeljuje svoj strah pred preganjanjem oziroma resno škodo in kot razlog za zapustitev izvorne države navaja, da naj bi jo bivša paznika v taborišču (B., G.), v katerem je bila zaprta, ob njenem obisku v domači vasi S. v letu 2004 prepoznala in ji zagrozila, še isti večer je nekdo s kamenjem obmetaval sosedovo hišo in razbil okna (sosed je Musliman); za njo pa sta poizvedovala tudi pri njenem svaku; posebej pa jo je strah pred njunim preganjanem, ker ju je v letu 2005 ovadila zaradi umora A.A. v letu 1992, pri čemer so jo na kraj, kjer je ta ženska ležala mrtva, skupaj s še približno 10 ženskami - taboriščnicami prepeljali namenoma in jim zagrozili, da se bo z njimi zgodilo isto, če jih bodo izdale.

Na podlagi določbe desete alineje 23. člena ZMZ mora tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito v primeru, kot je obravnavani, upoštevati tudi dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona, ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila, ali grožnje uresničile.

Sodišče prve stopnje zato v obrazložitvi izpodbijane sodbe po presoji vrhovnega sodišča pravilno ugotavlja, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi v obrazložitvi izpodbijane upravne odločbe presoditi tudi dejstva in okoliščine iz desete alineje 23. člena ZMZ, na način, predpisan z določili 1. do 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se po določbi 30. člena ZMZ subsidiarno uporablja tudi v postopkih priznanja mednarodne zaščite, in sicer tako, da bi obrazložitev vključevala navedbo oziroma opredelitev zakonskega dejanskega stanu iz desete alineje 23. člena ZMZ v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka 26. člena in drugo alinejo 28. člena ZMZ ter subsumpcijo navedenih (nespornih) konkretnih okoliščin na strani tožnice pod zakonski dejanski stan, ki izhaja iz citiranih zakonskih določb. Tudi v primeru, če tožena stranka ocenjuje, da je podana izjema iz desete alineje 23. člena ZMZ, to je ob pogoju, če bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile, mora obrazložitev obsegati prepričljive, logične in argumentirano podkrepljene razloge za tak zaključek. Ker tožena stranka tako ni ravnala, tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo v tem primeru ni bilo pravilno uporabljeno, ker ni bila uporabljena določba desete alineje 26. člena ZMZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožničini tožbi ugodilo ter na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 74. členom ZMZ odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek ter ji za odločanje dalo pravilne in zavezujoče napotke.

Ni pa pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ocenjevanje stopnje intenzivnosti in pogostosti zatrjevanih posegov v človekove pravice ne more biti predmet presoje glede izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, saj to ZMZ dopušča. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se prvostopenjsko sodišče sklicuje, pa se nanaša na odločbo, izdano po Zakonu o azilu, ki pa je imel glede pospešenega postopka bistveno drugačne določbe. Tako stališče se je ustalilo v upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (v sodbah: I Up 107/2008, I Up 354/2008, I Up 533/2008 in drugih).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.