VSRS Sklep X Ips 255/2008

Revizija se zavrže.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 17.4.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre v danem primeru tudi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem, vsaj po njenem vedenju, Vrhovno sodišče RS še ni odločalo, namreč o tem, kako in v kakšnem obsegu razlagati lojalno ravnanje v okviru dokazovanja pogojev za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca (2. odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen); ter da ima odločitev za stranko zelo hude posledice, saj pomeni izgubo pravice uveljavljanja vračila premoženja po določbah ZDen, drugi predpisi (npr. obnova kazenskega postopka) pa ne pridejo v poštev.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ormož z dne 22.6.2006. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da se A.A., roj. ... v ..., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do svoje smrti dne ... ni štel za državljana SR Slovenije oziroma za jugoslovanskega državljana.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizije ni mogoče dovoliti.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revident se sklicuje na 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident le zatrjuje, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju o tem, kako in v kakšnem obsegu razlagati terminus lojalnega ravnanja v okviru dokazovanja pogojev za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca. Po mnenju revizijskega sodišča pa v zvezi z dokazovanjem pogojev za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca glede lojalnega ravnanja ne gre za pravno ampak za dejansko vprašanje, kar pa revizijsko sodišče ne sme obravnavati, ker mu to ne dopušča 2. odstavek 85. člena ZUS-1. Revident pa tudi ne navaja sodnih odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala izpodbijana odločitev, kot tudi ne pravnega vprašanja v zvezi z ugotavljanjem državljanstva, na katerega naj bi se nanašal odstop od sodne prakse. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije zaradi odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji vrhovnega sodišča revident trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnil s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker naj bi pomenila izgubo pravice uveljavljanja vračila premoženja po določbah ZDen, drugi predpisi (npr. obnova kazenskega postopka) pa ne pridejo v poštev. Zgolj ugotavljanje državljanstva za A.A. in posledično izguba pravice uveljavljanja vračila premoženja po določbah ZDen za tožečo stranko, sama po sebi po presoji vrhovnega sodišča kot revizijskega sodišča ne more zadoščati za dovolitev revizije po navedeni točki. Revident bi moral namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice, s tem pa pogoji za dovolitev revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revident tega ni storil, po presoji revizijskega sodišča niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to, da revident ni izkazal nobenega izmed zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.