VSRS Sodba in sklep II Ips 611/2005

Reviziji se delno ugodi ter se sodbi nižjih sodišč v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljen dobiček za obdobje po 11.5.2000, razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine za izgubljen dobiček od dejavnosti, ki je ni ustrezno registriral, in sicer za obdobje po 11.5.2000, ko je začel veljati Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. list št. 36/2000 in nasl; ZPDZC). V tem delu je zato zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da od uveljavitve tega zakona dalje več ni mogoče soditi v skladu z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča SRS z dne 27.6.1989. Zahtevku iz istega naslova je za čas do uveljavitve tega zakona sicer delno ugodilo ter tožniku priznalo mesečno rento v višini 60.000 SIT. V presežku je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se je z odločitvijo nižjega sodišča v tem delu strinjalo, pritožbo prvotožnika zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom prvega sodišča.

Proti tej odločitvi vlaga revizijo prvotožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička v celoti ugodeno. Sicer naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Revizija graja odločitev nižjih sodišč, ki sta odstopili od načelnega pravnega mnenja. Prvič zato, ker so načelna pravna mnenja za sodišča obvezna vse do morebitnega novega načelnega mnenja, ki nadomešča starega. Ne strinja pa se niti z razlogi nižjih sodišč, s katerimi sta utemeljili svoj odstop. Uveljavitev ZPDZC namreč po stališču revidenta ne vzpostavlja drugačnega pravnega položaja od tistega, ki je bil pred uvedbo zakona. Srž revizijskih navedb je, da je bilo delo na črno prepovedano tudi že prej. Novi zakon je problematiko le sistematično uredil. Prepoved sama pa je bila ob dejstvu, da je bilo delo na črno prekršek, popolnoma jasna že prej. Revizija graja razloge pritožbenega sodišča. Kot primer, ko prepoved ni izrecna, pa vendar povsem jasno sledi iz zakonodaje, navaja primer umora. V kazenskem zakonu ni nikjer izrecno zapisana prepoved "ne ubijaj", pa je vendar vsakomur jasno, da takšna prepoved velja. Nižji sodišči ne pojasnita, kaj se je za tožnikov pravni položaj z uveljavitvijo zakona spremenilo. Zato jima revident očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

Ne glede na povedano pa bi morali nižji sodišči po mnenju revidenta pravni položaj presojati na podlagi dejanskega stanja in zakonodaje v času škodnega dogodka, kasnejše predpise pa upoštevaje verjetno dogajanje, če bi do poškodbe ne prišlo. Sestavni del takšnega verjetnega dogajanja pa je, da bi se tožnik prilagodil spremembam ekonomskega sistema.

Revident v nadaljevanju napada tudi odločitev o delni zavrnitvi zahtevka za čas do 10.5.2000. Meni, da je sodišče neupravičeno odštevalo davke in prispevke. Razlog za to je, ker je imel tožnik sicer prijavljeno dejavnost, od katere je plačeval javne dajatve, le dohodek je pritekal iz druge dejavnosti, kot je bila registrirana. Tožnikov zahtevek za plačilo 120.000 SIT se je nanašal na njegov neto in ne bruto dohodek. Razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju s tožbenimi navedbami in izvedenimi dokazi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Le podrejeno pa navaja, da tudi če bi šlo za bruto dohodek, bi sodišče tak izračun lahko opravilo brez izvedenca. Višina prispevkov in davkov je namreč del materialnega prava, ki ga sodišče pozna, zato bi okrožno sodišče lahko samo izračunalo, koliko so znašale javne dajatve pri bruto dohodku 120.000 SIT.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revident sicer nima prav, ko trdi, da so načelna pravna mnenja za sodišča obvezna. Načelno pravno mnenje namreč zavezuje le senate vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih - Uradni list št. 19/1994 in nasl; ZS), ne pa tudi nižjih sodišč. Res pa je, da morajo nižja sodišča odstop od načelnega pravna mnenja utemeljiti na enak način kot odstop od enotne sodne prakse(1). Nižji sodišči sta to sicer storili, vendar ti razlogi tudi po stališču revizijskega sodišča niso pravilni.

Revident ima prav, ko trdi, da se z vidika vprašanja pravno priznane škode zaradi izgubljenega dobička od v času škodnega dogodka še neregistriranega dela (dela na črno) ni s samo uveljavitvijo ZPDZC nič spremenilo. Pravno pravilo je namreč vsebinsko povsem enako, le da je njegova dispozicija(2) tudi izrecno zapisana, kar pa seveda ne pomeni, da pravno pravilo dispozicije prej ni imelo. Najbolj slikovito to ponazarja sam revident s primerom kaznivega dejanja umora, katerega sestavni del je sicer nenapisana dispozicija, ki se glasi: "Ne ubijaj."

Bistvena vsebina pravnega pravila je bila tako prej kot sedaj ta, da je treba dejavnost vpisati v ustrezen register ter izpolnjevati pogoje za opravljanje registrirane dejavnosti (dispozicija pravnega pravila v zapovedni obliki). Kdor je ravnal v nasprotju takšno dispozicijo, je izpolnil znake hipoteze za izrek pravne sankcije. Ta je bila prej določena v 43. členu Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 50/94 in nasl; ObrZ), sedaj pa je v 15. členu ZPDZC. Teza revidenta, da se pravno pravilo ni spremenilo (razen nomotehnično), je tako utemeljena, razlogi nižjih sodišč za odstop od načelnega pravnega mnenja pa materialnopravno napačni. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da ni razlogov za odstop od Načelnega pravnega mnenja občne seje VSS z dne 27.6.1989(3) ter za drugačno uporabo odškodninskega pravila o izgubljenem dobičku Š195. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZORĆ za čas pred in po 11.5.2000.

Ker se nižji sodišči iz tega razloga nista ukvarjali z ostalimi dejanskimi prvinami samega odškodninskega primera (predvsem z vprašanjem višine za vtoževano obdobje), je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija pa ni utemeljena v delu, v katerem napada odločitev o delni zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi izgubljenega dobička za čas do 11.5.2000. Vprašanje višine škode v tem delu je čisto dejansko vprašanje. Ta je bila ugotovljena na podlagi dokaznega postopka in nazadnje tudi z uporabo pravila o prostem preudarku (216. člen ZPP). Revizijsko sodišče je na tako ugotovljena dejstva vezano, revizijske navedbe, ki tako ugotovljena dejstva napadajo, pa so neupoštevne. To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in(ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato na tovrstne revizijske navedbe tudi ne bo odgovarjalo. Tudi očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju s tožbenimi navedbami in izvedenimi dokazi, je v resnici graja dokazne ocene nižjih sodišč (ter s tem nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Procesni očitek je le navidezen.

Revident sodišču nazadnje neutemeljeno očita, da bi moralo, če je že menilo, da je znesek 120.000 SIT mesečnega zaslužka bruto znesek, po uradni dolžnosti izračunati, koliko znašajo prispevki in dajatve, ker da je to del materialnega prava. Ta očitek ni utemeljen. Gre za vprašanje, ki se je pojavilo v okviru dejanskega gradiva. Tega izračuna pa sodišče ni dolžno narediti po uradni dolžnosti, pa čeprav so ustrezne enačbe del materialnega prava. Sodišče bi lahko kvečjemu preizkušalo trditve tožnika, ne pa da bi moralo tožnikove trditve nadomeščati. Tožnik je imel vso možnost postaviti ustrezne trditve (pa tudi dokaze z ustreznim izvedencem) ter si tako zagotoviti ustrezno obravnavo dejanskega vprašanja višine zaslužka z upoštevanjem javnih dajatev. Tega svojega bremena zato ne more prelagati na sodišče. Revizija v tem delu je neutemeljena ter jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP)

-------------

Op. št. (1): Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi Up-87/04. Op. št. (2): Opravljanje dela na črno iz prejšnjega odstavka je prepovedano (drugi odstavek 3. člena ZPDZC). Op. št. (3): Poročilo VSS 1/89, str. 13.