VSRS Sodba II Ips 827/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki v obsegu 80 % odgovorni tožnici za škodo, ki jo je kot zdravnica druge toženke utrpela dne 18.1.1996. Glede preostalih 20 % je odgovornost naložilo tožnici sami. Pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugotovilo polno odgovornost toženih strank za nastalo škodo. Zato je v celoti zavrnilo pritožbo toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu potrdilo.

Toženi stranki vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očitata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je bilo odločeno o vmesni sodbi, preden sta se M. in A. V., ki sta bila pozvana, naj vstopita v pravdo na strani tožene stranke, o tem izrekla. Ugotovitev, da bi tožnici kot zdravnici primernejše vozilo od službenega vozila znamke Renault 4, omogočilo dostop do hišnega praga pacientke, nima podlage v izvedenih dokazih. Tožnica bi morala dokazati vzročno zvezo med odsotnostjo ustreznega vozila in vožnjo z neustreznim vozilom ter škodnim dogodkom. M. V. je tožnico poklicala zaradi obiska na domu, zaradi česar bi kot upravljavka cestnega odseka od glavne ceste do pacientkine hiše, bila dolžna zagotoviti varno hojo s posutjem peska ali na kakšen drug način. Tožena stranka ni mogla vplivati na urejenost dostopa do pacientkine hiše. To je bilo v sferi upravljavca poledenelega cestišča. Vzrok za nastanek škodnega dogodka je zato treba iskati v opustitvi V. Napačno je presojen tudi tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka, saj ni storila ničesar, da bi se zavarovala pred padcem na poledenelem cestišču.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve in pravno razlago sodbe sodišča prve stopnje, po kateri je tožeča stranka dokazala vzročno zvezo med ravnanjem in opustitvami tožničinega delodajalca (za katerega krivdo neposredno odgovarja tudi tožena zavarovalnica - 941. člen ZOR) ter tožnici nastalo škodo. Krivdna odgovornost tožničinega delodajalca temelji na določbi 154. člena ZOR na podlagi dejstev, ki jih je izpodbijana sodba v celoti povzela na svoji tretji strani. Tožnica je opravila jutranji obisk pri pacientki po celonočnem dežurstvu, do praga pacientkine hiše pa se ni mogla zapeljati, ker je bilo cestišče na odcepu od glavne ceste do hiše poledenelo in speljano v klanec. Izpodbijana sodba je v zadostni meri obrazložila vzročno zvezo med lastnostjo vozila, s katerim se je tožnica pripeljala in dejstvom, da je prav zaradi slabe lastnosti tega vozila morala peš v klanec. Zato revizijska teza o pomanjkanju obstoja vzročne zveze zgreši svoj cilj: tožnica je res padla, ko je šla peš po cestišču navzdol, vendar bi po naravi stvari do padca ne moglo priti, če bi z osebnim avtomobilom lahko pripeljala po klancu do hišnega praga in nazaj. Pri tem sta sodišči nižjih stopenj posvetili ustrezen poudarek dejstvu, da je tožnica bila utrujena zaradi nočnega dela in da je tudi to dejstvo v sklopu tistih okoliščin, ki vzročno zvezo med ravnanjem in izostankom ustreznega ravnanja tožničinega delodajalca in škodnim dogodkom potrjujejo.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s sklepanjem, ki ga sprejema izpodbijana sodba, da tožnici ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastalo škodo. Dejstvo, da je tožnica vedela, da se vrača po poledeneli cesti, ji je sicer nalagalo posebno previdnost, vendar ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je pri hoji storila nekaj, zaradi česar bi delno sama odgovarjala za padec. Tudi okoliščina, da njena spremljevalka V. ni padla, sama po sebi ne dokazuje tožničine morebitne neprevidnosti. Očitek, da bi tožnica pri hoji morala uporabiti palico, je bil obrazloženo zavrnjen z razlogi izpodbijane sodbe: ni namreč gotovo, da bi palica padec po poledeneli površini lahko preprečila.

Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi vmesna sodba bila izdana še pred izjavo zakoncev V., ali kot upravljavca cestišča, na katerem je tožnica padla, vstopata v pravdo na strani tožene stranke. Določba 185. člena ZPP (peti odstavek) nalaga sodišču, da mora ob spremembi tožbe pustiti stranki potreben čas za pripravo na obravnavanje. Stvar A. in M. V. je bila torej, ali se bosta odzvala pozivu in vstopila v pravdo na strani tožene stranke. Sodišče v tej smeri ni storilo nobene napake, ki jo zatrjuje revizija.

Končno pa - ne glede na to, da sta toženi stranki šele v pritožbenem in revizijskem postopku začeli določneje navajati dejstva, ki naj bi dokazovala odgovornost V. kot upravljavcev ceste, to pa nasprotuje določbi 286. člena ZPP - na odgovornost toženih strank za nastalo škodo morebitna soodgovornost upravljavca ceste v razmerju do tožeče stranke ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v skladu z določbama 206. člena in prvega odstavka 414. člena ZOR. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti je stvar solidarnih dolžnikov samih. Zato revizija v tej smeri posega že na področje, ki ga obravnavana pravda ne zajema.

Neutemeljeno revizijo toženih strank je bilo po povedanem treba zavrniti na podlagi 378. člena ZPP.