VSRS Sklep II Ips 516/2005

Revizija se zavrne.

Revizijski stroški zagovornice pridržanega v višini 40.392 SIT bremenijo proračun sodišča.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se A. A. pridrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Begunje od 26.7.2005 do 10.9.2005, to je za 1 mesec in 15 dni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornice pridržane osebe zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Obe sodišči sta odločili, da gredo stroški postopka v breme sodišča.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je zagovornica vložila revizijo. Uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga razveljavitev obeh sklepov ter odpust pridržanca z zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. V reviziji navaja, da se ne strinja z oceno, da je prišlo do ogrožanja življenj drugih, saj vsake agresivnosti ne gre tako kvalificirati. Pogoj za pridržanje je nujnost potrebe omejiti svobodo gibanja zaradi narave duševne bolezni oziroma duševnega stanja. Višje sodišče je navedlo le, da je pri pridržancu podana določena duševna bolezen, ki bistveno vpliva na njegovo vedenje in obnašanje, kaj več iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, zato tega elementa ni možno preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Drugostopenjsko sodišče nadalje nepravilno zaključuje, da je pridržani do svojega zdravljenja neuvideven in nekritičen, saj se redno ambulantno zdravi in zato dodatnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ne potrebuje. Škoda, ki jo lahko povzroči pridržanec, gotovo ni huda škoda, ki jo predvideva 70. člen ZNP, saj je treba tehtati obseg in težo grozeče škode na eni strani in pravico človeka do osebne svobode po 16. členu Ustave in do prostovoljnega zdravljenja po 51. členu Ustave na drugi strani. V konkretnem primeru je ukrep prisilne hospitalizacije prehud poseg, zato je izpodbijani sklep treba razveljaviti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Neprostovoljna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je poseg v človekove pravice in sicer v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije; URS), v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Toda poseg v človekove pravice je lahko omejen z enako močnimi pravicami drugih ljudi (15. člen URS), zato je mogoče prisilno pridržati osebo, kadar ogroža življenja drugih ljudi ali jim povzroča hudo škodo. Kadar pa pridržana oseba ogroža svoje življenje in povzroča škodo sebi, je treba ugotoviti, da zaradi bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne odločitve o zdravljenju in nadomestiti njeno odločitev. To pomeni, da je pridržanje osebe v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje dovoljeno, če v tako zdravljenje privoli. Če ga odklanja, pa je po določbah 70. do 81.

člena ZNP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-60/03 z dne 4.12.2003, predviden poseben postopek, ki je bil opravljen v obravnavanem primeru in iz katerega izhaja odločitev o pridržanju A. A. na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice v Begunje za obdobje enega meseca in pol.

Sodišče je v kontradiktornem sodnem postopku v navzočnosti po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pridržanega ugotovilo duševno stanje pridržanega (manično psihozo) in nujnost zdravljenja pridržanega v psihiatrični bolnišnici, da bi se preprečilo ogrožanje življenj drugih ljudi in povzročanje hude škode (70. člen ZNP). Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, s katerimi se strinja pritožbeno sodišče in na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil A. A. enaindvajsetič sprejet v psihiatrično bolnišnico, da s fizično agresivnostjo in nevarno vožnjo ogroža ljudi v svoji okolici, da je opustil ambulantno zdravljenje ter da je do svojega stanja neuvideven, za ambulantno zdravljenje pa ni sposoben. Nižji sodišči sta se ob ugotoviti ogrožujočega ravnanja pridržanega pri tehtanju njegovih pravic in temeljnih svoboščin z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih ljudi odločili za prisilno pridržanje na zdravljenju za omejeno obdobje in sicer kot zadnjo možnost.

Zagovornica pridržanega v reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Očitek, da drugostopenjsko sodišče zgolj povzema nekatere ugotovitve prvostopenjskega, jih ne obrazloži in pravno ne opredeli oziroma subsumira pod predpisani zakonski dejanski stan, je nekonkretiziran in nedoločen. Take pavšalne trditve so neupoštevne. Glede na ostale revizijske trditve pa je le treba dodati, da dejansko stanje ugotavlja prvostopenjsko sodišče, medtem ko drugostopenjsko sodišče preizkuša pritožbene trditve in se ukvarja z dejanskim stanjem v tolikšnem obsegu, kolikor je potrebno odgovoriti na posamezne trditve o dejstvih, ki so za odločitev odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče samo preverja dejanske ugotovitve in dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in v svoji odločbi poda o tem svoje razloge, kar je v izpodbijanem sklepu v celoti izpolnjeno in so drugačne navedbe revizije neutemeljene. Ne drži, da ne bi bilo obrazloženo, iz katerih dokazov izhaja, da je duševno stanje pridržanca takšno, da mu je treba omejiti svobodo gibanja. Prvostopenjsko sodišče je v svojem sklepu podrobno obrazložilo, kako je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra ter drugih točno navedenih in konkretno povzetih dokazov ugotovilo pridržančevo duševno stanje (manično psihozo) in druga odločilna dejstva, iz drugostopenjskega sklepa pa izhaja, da se pritožbeno sodišče z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča strinja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so v sklepih nižjih sodišč vsi razlogi o odločilnih dejstvih in da so ti razlogi jasni, tako da omogočajo preizkus teh sodnih odločb. Zatrjevana kršitev postopka zato ni podana.

Revizija v nadaljevanju nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, ko trdi, da škoda sploh ni dokazana in da je nepravilno ugotovljeno, da je pridržanec do svojega zdravljenja neuvideven in nekritičen. Tako prvo kot drugo so dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, stranka pa jih v reviziji ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Kljub temu naj bo dodano, da iz prav vsakega od izvedenih dokazov izhaja, da je pridržanec opustil ambulantno zdravljenje, v času pridržanja pa je bil do svojega zdravljenja neuvideven in nekritičen.

Končno revizija tudi trdi, da v pridržančevem primeru ne gre za tako agresivnost, ki bi pomenila ogroženje življenja drugih ljudi. Temu ni mogoče pritrditi, saj sta nižji sodišči ugotovili konkretna agresivna ravnanja pridržanca proti drugim ljudem, to je proti natakarici, sestri, partnerki in policiji, pri čemer je iz pridržančeve izpovedi razvidna popolna nekritičnost do takih lastnih agresivnih ravnanj. S presojo posameznih pridržančevih ravnanj kot ogrožanja življenja drugih ljudi se revizijsko sodišče strinja, prav tako tudi s povezavo pridržančevega duševnega stanja z navedenim ogrožanjem, zaradi česar je pravilna odločitev, da je pridržanje v psihiatrični bolnišnici nujno potrebno. Da je prisilna hospitalizacija zadnja možnost, je pravilno utemeljeno z ugotovitvijo, da milejši ukrepi niso mogoči, saj je predhodno ambulantno zdravljenje pridržanec samovoljno opustil, zdravljenje pa je v fazi poslabšanja psihoze nujno. Tako se izkaže, da je tudi revizijsko izpodbijanje materialnopravnih odločitev neutemeljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).

Po 78. členu ZNP gredo stroški pridržalnega postopka v breme sodišča. Revizijsko sodišče je stroške revizijskega postopka zagovornice pridržanega, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, odmerilo na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi na 40.392 SIT.