16. člen URS

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v celoti izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določbami ZDR-1. Za vse kršitve (iz obeh opominov in iz redne odpovedi pogodbe) je pravilno ugotovilo, da se tožnica po svoji volji ni želela testirati, zato je dejanja storila naklepno. Zato sta utemeljena oba opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, utemeljena pa je tudi odpoved.

Prisilna hospitalizacija na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice pomeni resen poseg v pravico do osebne svobode iz 16. člena Ustave RS in pravico do prostovoljnega zdravljenja iz 51. člena Ustave RS. Ta omejitev je dopustna, kadar so podani posebej utemeljeni razlogi, ki jih konkretizira prvi odstavek 39. člena ZDZdr v zvezi s 53. členom ZDZdr. Ti pogoji morajo biti ugotovljeni konkretno in vsebinsko, kar mora biti v sklepu jasno obrazloženo, v nasprotnem primeru zahtevam, navedenim v prvem delu tega odstavka, ni zadoščeno, poseg v osebno svobodo in pravico do zdravljenja pa ne prestane testa sorazmernosti. Sodišče (ne izvedenec) je tisto, ki mora vselej opraviti presojo, ali je prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno (ultima ratio).

Tožeča stranka je od dedičev denacionalizacijskih upravičencev lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom. Takšen vpis je sicer konstitutiven (49. člen SPZ oziroma 33. člen ZTLR), vendar pa je pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobra vera ena od predpostavk zakonitosti vpisa (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1). V zadevi gre za lastninski spor: tožeča stranka se sklicuje na pravni posel, pravnomočni sklep o dedovanju in pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji kot podlago za zemljiškoknjižni vpis svoje lastninske pravice in lastninske pravice svojih prednikov, toženca pa se sklicujeta tako na pravnoposlovno kot tudi originarno pridobitev lastninske pravice. Če sta toženca pridobila lastninsko pravico na stanovanju, odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na toženca v tej pravdi, katerima sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in nista imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Za ugotovitev ali obstajajo pogoji za pridržanje bolnika na zdravljenju na zaprtem oddelku v zdravstveni ustanovi (70. člen ZNP) ne zadošča zgolj obstoj duševne bolezni in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), temveč je treba ugotoviti še ogrožanje drugih ljudi ali sebe. Ta odločitev pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti ali kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot. Tudi presoja, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo, zahteva pravno presojo. V tretjem odstavku 71. člena ZNP je predvidena presoja sodišča, če je oseba pridržana v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje. V primeru duševne bolezni je sposobnost razumevanja in dojemanja dejstev zaradi bolezni same ali zaradi zdravil pogosto pomembno zmanjšana in bolnik nima uvida v svoje bolezensko stanje. Zato je v dvomu prav, da presojo o nujnosti zdravljenja poleg zdravnika opravi sodišče v posebnem tajnem postopku.

Ob zatrjevanju kršitve določil Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na temeljne človekove pravice in svoboščine, mora sodišče presoditi, ali je verjetno izkazana zatrjevana kršitev o svobodi gibanja in tudi, ali takšna izkazanost, ker gre za ustavno pravico, ki jo je mogoče omejiti le izjemoma, že sama po sebi pomeni obenem tudi že verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic.