VSRS Sodba II Ips 133/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12,027.782 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1994 dalje do plačila. Ugotovilo je na podlagi sklenjenih pogodb, da je bila obveznost Viba filma (ki je bil likvidiran 1.7.1994, njegovo preostalo premoženje pa prenešeno na Vlado RS in potem na Filmski sklad RS), pri katerem je sodeloval tožnik kot režiser in član ekipe, le v tem, da izplačuje tožniku denar iz doseženega dobička, če bi ga kaj bilo. Z likvidacijo so pogodbe nehale veljati in vlada ni prevzela tudi obveznosti, da morebiten dobiček od filmov razdeli osebam v deležih, kot so bili določeni s posameznimi pogodbami. Tožnik ne zahteva prenosa avtorskih pravic nazaj nase. Ne gre tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker manjka element krivde oziroma objektivne odgovornosti. Ne pride v poštev niti institut neopravičene obogatitve, ker tožnik ni izkazal, da bi bili filmi še naprej distribuirani oziroma da bi se od teh filmov pridobival dobiček. Tožnik na podlagi pogodb ni bil upravičen od Viba filma terjati ničesar vse od trenutka, ko je film prinesel dohodek. S tem, ko tožnik navaja, kakšen je bil njegov delež v filmih, ne izkaže, da bi bil tudi njihov solastnik.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno tožnikovo pritožbo, ki jo je obravnavalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka kot odškodninskega. Zavzelo je stališče, da 24. člen Zakona v filmskem skladu (Ur.l.RS, št. 17/94 in 59/01 - ZFS) ni protipraven in da v zvezi z njim prenos filmskega fonda v upravljanje ne pomeni odvzema avtorskih pravic. Tožnik niti ni dokazal obstoja škode. Sicer pa tudi ne gre za obogativeni zahtevek. Tožnikova izenačitev z drugimi avtorji, kar zasleduje tožnik, pa ni stvar pravdnega postopka.

Proti tej sodbi je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na svoje pravdne navedbe. Omenjeno procesno kršitev je uveljavljal že s pritožbo, pa višje sodišče na to ni reagiralo. Takšno kršitev vidi tudi v ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče res zmotno uporabilo materialno pravo, da pa to ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Že med pravdo je pojasnil, da uveljavlja v njej povračilo svojih vloženih sredstev v filmske projekte V. filma, sodišči pa sta obravnavali njegov zahtevek le kot odškodninski.

Sodišče se ni opredelilo glede temelja po 217. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma glede tožnikovega verzijskega zahtevka, saj je uporabil svoja sredstva v korist tretjega, ta pa mora v primeru izjalovitve posla povrniti dejanski denarni vložek. Glavna napaka pritožbenega sodišča je v tem, da v določbi 24. člena ZFS ne zasledi ničesar, kar bi predstavljalo odvzem tožnikovih materialnih avtorskih pravic. Sprašuje se, katere materialne pravice naj bi mu še ostale? Kako naj tožnik filme reproducira, distribuira itd., ko pa ima edine obstoječe primerke teh del filmski sklad? Ali naj se obrne na ta sklad in zahteva, da mu izroči filmske trakove?

Sklad ni vstopil v položaj Viba filma in če ta ne bi bil likvidiran, bi ga avtorji lahko tožili in izterjali svoje pravice do tantiem. Zdaj pa tožnik nima več pravice ničesar zahtevati. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvi stopnji.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča in tako je spričo te njene narave preizkus izpodbijane sodbe omejen le na razloge, ki so navedeni v reviziji (371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato revident s sklicevanjem na svoje poprejšnje "pravdne navedbe" ne more doseči širšega od omenjenega preizkusa.

Tožnik je v tej pravdi navajal različne podlage svojega denarnega zahtevka: od pridobljenega lastninskega deleža zaradi svojih vlaganj v filme kot scenarist, režiser in sofinancer, kot koproducent svojih del, nadalje iz avtorstva filmov, prek tega, da gre za reparacijski zahtevek po 210. in 219. členu ZOR in zdaj v reviziji še po 217.

členu ZOR, do tega da gre tu za "odškodninsko opcijo". Vendar sta sodišči materialnopravno pravilno presodili, da mu zahtevek ne gre po nobenem izmed naštetih naslovov.

Viba film, s katero je tožnik kot zastopnik in član filmskih ekip sklepal pogodbe o realizaciji filmov, je bila po takratni zakonodaji in konkretni ureditvi delovna organizacija (DO) s polno odgovornostjo (p.o.) vse do svoje likvidacije 1.7.1994. Šlo je torej za enovito delovno organizacijo s premoženjem, ki je bilo družbeno premoženje in iz tega premoženja so se poplačali ob likvidaciji upniki in poravnali likvidacijski stroški, ostanek pa je bil prenešen (V. poglavje Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. SFRJ, št.

84/89) na Vlado Republike Slovenije. Tako pri Viba filmu ni šlo za družbenike ne za morebitne njihove deleže in tako tudi ne za delitev deležev med družbenike.

V pogodbah za osem filmskih del je tožnik nastopil kot avtor (eden izmed avtorjev) kinematografskega dela in Viba film kot producent. Šlo je za pogodbe o kinematografskem delu (75. in naslednji členi Zakona o avtorski pravici, Ur. l. SFRJ, št. 30/68 - ZAP-68) oziroma zdaj za pogodbe o filmski reprodukciji (107. in naslednji členi Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/95 in 9/01 - ZASP, 193. člen). S pogodbo o kinematografskem delu prenesejo avtorji na proizvajalca pravico snemanja, reproduciranja, dajanja v promet in javnega prikazovanja kinematografskega dela (drugi odstavek 75. člena ZAP-68). Gre za eno izmed oblik prenosa avtorskih pravic (IV. poglavje ZAP-68). Tožnik kot tudi drugi soavtorji so si po pogodbah obdržali pravico do izplačila "čistega dohodka" od kasnejšega tržnega eksploatiranja po za vsak film določenem ključu (skladno z določbo četrtega odstavka 75. člena ZAP-68). Niso pa si izgovorili kakšne pravice do "izplačila deleža", kot to med drugim uveljavlja tožnik. Po drugi strani ne uveljavlja izplačila honorarja od morebitnega predvajanja filmov ali njihovega kakšnega drugega ekonomskega izkoriščanja, saj slednjega niti ne zatrjuje.

Iz tožbenih navedb in zlasti ponujenih dokazov ni mogoče sklepati, da bi tožnik postal koproducent obravnavanih filmov.

Ni pa tudi pogojev za ugoditev zahtevku po pravilih za neopravičeno obogatitev. Po splošnem pravilu za reparacijske zahtevke ni mogoče govoriti o tem, da bi premoženje prešlo s tožnika na toženo stranko, ne da bi bila dana podlaga za to. Prenosljive avtorske pravice so prešle na Viba film in potem po njeni likvidaciji na Vlado RS in kasneje na Filmski sklad RS na podlagi omenjenih pogodb o kinematografskem delu in na podlagi pravnomočno končanega likvidacijskega postopka (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Sd 72/90 z dne 1.7.1994, Ur. l. RS, št. 43/94) in končno na podlagi Zakona o filmskem skladu (ZFS, 24. člen). Tako ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage (drugi odstavek 210. člena ZOR)

oziroma o tem, da bi bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na tožnikov račun. Pa tudi ne, da bi šlo za obogatitev glede na podlago, ki se ni uresničila, ali ki je pozneje odpadla. K slednjemu likvidacije producenta ni mogoče šteti. Filmska dela so ostala in mogoče jih je eksploatirati.

Nadalje ni mogoče uporabiti Zakonske določbe o uporabi stvari v tujo korist po 217. členu ZOR, ki ga revident posebej omenja. Ta določba velja za primere, ko prikrajšani dela v zmotnem prepričanju, da to počne v svojo korist, dejansko pa dela v korist drugega. Ob sklenjenih pogodbah v filmski produkciji o čem takšnem seveda ni mogoče govoriti.

Končno, kar zadeva možnost zahtevka zaradi neopravičene obogatitve ne pride v poštev niti določba 219. člena ZOR o neopravičeni uporabi tuje stvari v svojo korist. Tožnik ne trdi, da bi tožena stranka (vlada ali sklad) eksploatirala obravnavane filme. Ko so pri njej samo v upravljanju, dokler ne bodo potekle vse pravice tržne eksploatacije, to ne pomeni uporabe v smislu te zakonske določbe.

Ustavno sodišče s svojo odločbo U-I-5/95 tožnika ni nič napotilo, naj uveljavlja odškodninski zahtevek v pravdi. Nižji sodišči sta v obrazložitvah svojih odločb pojasnili, da tožnik ni dokazal ne protipravnosti ravnanja tožene stranke, niti škode, ki naj bi jo pretrpel. Očitati protipravnost, ki naj bi bila v tem, da je bil del zakona (24. člen ZFS) protipraven, ni dovolj. Sodišči utemeljeno nista videli v omenjeni zakonski določbi nič protiustavnega, kar bi lahko povzročilo postopek za oceno ustavnosti. Lastnosti, ki jih tožnik pripisuje filmskemu skladu (da "počne s filmskimi deli, kar pač sam hoče, in to izključno za svoj račun"), med postopkom ni dokazoval z ničemer, samo njegove domneve so premalo. Celoten ZFS ne omogoča česa takšnega. Tožnik tudi ni zatrjeval in še manj dokazal kakšnega protipravnega ravnanja filmskega sklada samega.

Ob opisanih materialnopravnih vidikih podlag, ki jih tožnik navaja v svojih vlogah, se pokažejo kot neutemeljene trditve o procesnih kršitvah, ki naj bi jih storili sodišči nižjih stopenj. Glede na pomen oziroma učinek pogodbe o filmski produkciji (oziroma po izražanju prejšnje zakonodaje o kinematografskem delu), po kateri se šteje, da so avtorji izključno in neomejeno prenesli na filmskega producenta vse svoje materialne avtorske pravice ...., če ni s pogodbo drugače določeno (drugi odstavek 107. člena ZASP) in glede na to, da si tožnik v obravnavanih pogodbah ni izgovoril nič drugega kot pravico do honorarja na podlagi predvajanja filmov, ni bila nujna za rešitev spora natančnejša analiza posameznih pogodb. Tako je očitek, da ni dobil zadevnih odgovorov na svoje pritožbene trditve, neutemeljen.

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče res zmotno uporabilo materialno pravo, je s tem mislilo (in to tudi opredeljeno navedlo) le na pravno sklepanje prvega sodišča o lastnini avtorskih pravic, kar dejansko na samo odločitev o stvari ni vplivalo. Tudi revizija sama ne pove, kako naj bi učinkovalo to stališče prvega sodišča na odločitev o stvari sami. Jedro v tej pravdi obravnavanega problema ni v razmerju med avtorsko in lastninsko pravico (V. pododdelek drugega poglavja ZASP).

Zgrešen je očitek, da sta sodišči obravnavali zadevo le kot odškodninsko. Tako prva (na 12. in 13. strani) kakor druga sodba (na 6. str.) odgovarja na eno izmed zatrjevanih podlag zahtevka -

obogatitveno. Seveda pa se ukvarja tudi z zatrjevano "odškodninsko opcijo", na katero naj bi "napotovala" odločba ustavnega sodišča.

Revizija neopravičeno očita sodiščema nerazumevanje materialnih avtorskih pravic. Za te je bilo ugotovljeno, da jih je tožnik s pogodbami prenesel na DO V. film za ceno avtorskega honorarja in delitve dobička. Zato se tožnik odveč sprašuje o tem, kako naj reproducira, distribuira, daje v najem, javno prikazuje itd. edine primerke filmov, ker je pač vse te pravice s pogodbami o kinematografskem delu oziroma o filmski produkciji prenesel na producenta DO V. film (že navedena drugi odstavek 75. člena ZAP-68 oziroma drugi odstavek 107. člena ZASP), izvzemši pridržane pravice (četrti odstavek 107. člena ZASP). Povedano velja tudi za pravico distribuiranja (24. člen ZASP), ki jo revizija posebej poudarja.

Po povedanem ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).