VSRS Sodba II Ips 580/2003

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožnici 1.984.406 SIT odškodnine za zmanjšano vrednost tožnici do polovice solastne nepremičnine, na kateri je toženka zgradila koridor in daljnovod 2 x 400 KV Maribor - Kainachtal Avstrija.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev ene oziroma obeh sodb in vrnitev zadeve pritožbenemu oziroma prvemu sodišču v novo sojenje. Sklicuje se na vse svoje dosedanje navedbe v postopku na prvi in drugi stopnji. V nadaljevanju poudarja, da se pritožbeno sodišče ni izreklo o vseh navedbah pritožbe oziroma ni zadosti utemeljilo njihove zavrnitve. Tako ni zadosti jasno, zakaj naj sodišče prve stopnje ne bi kršilo 3. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I št. 33/91 do 24/2003 - URS). Razlogi, da tožnica zaradi nesprejema podzakonskega akta ne more biti kratena v svoji pravici do plačila odškodnine po prvem odstavku 78. člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93 do 67/2002 -

ZVO), so le stališče, ki pa ni obrazloženo. Če predpis iz drugega odstavka navedenega člena še ni bil sprejet, to ne pomeni, da ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov, vendar pa se oškodovanec ne more sklicevati in utemeljevati svoj zahtevek po ZVO, temveč po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zmotno uporabo materialnega prava predstavlja stališče, da lahko sodišče s svojo odločbo nadomesti predpis iz drugega odstavka 78. člena ZVO. Sodišče samo ne more določiti meril iz tega predpisa, dokler tega ne določi vlada. Po 156. členu ZOR pa bi sodišče zahtevku lahko ugodilo le, če bi tožnica dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa bi bil ugotovljen najprej obseg normalne škode, ki je dopustna, tožnici pa bi bilo mogoče priznati le poplačilo tiste škode, ki presega normalno mejo. V izpodbijani sodbi se ne navaja ničesar o tožničinem prispevku k nastanku morebitne škode oziroma njeni izključni odgovornosti, čeprav gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožnica je stanovanjsko zgradbo zgradila na zemljišču koridorja daljnovoda, čeprav je soglasje pravne prednice toženke pridobila le pod pogojem, da ne bo zahtevala nadomestila iz naslova vplivov daljnovoda na stanovanjski objekt. Dokaze o tem je toženka priložila s svojo vlogo z dne 2.11.1998.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi druge stopnje z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi prve stopnje. Zato golo sklicevanje na dosedanje navedbe v postopku na prvi in drugi stopnji v revizijskem postopku ni pravno upoštevno.

Toženka neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču pomanjkanje razlogov ali njihovo nejasnost glede pritožbenega ugovora, da je prvo sodišče poseglo v zakonodajno in izvršilno oblast, ker je odločilo o odškodnini kljub neobstoju podzakonskega predpisa, predvidenega v drugem odstavku 78. člena ZVO. Odgovor pritožbenega sodišča na ta ugovor je bil res kratek, vendar pa je bila kratka tudi toženkina pritožbena navedba, ki je poleg tega dopuščala možnost razlage, da se uveljavlja tudi v smeri dopustnosti sodne poti. Pri razlogih pritožbenega sodišča o zatrjevanem posegu v drugo vejo oblasti ne gre za uveljavljano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katero bo revizijsko sodišče vsebinsko odgovorilo v nadaljevanju te revizijske sodbe.

Neutemeljene so revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava in pomanjkanju razlogov o tožničinem prispevku ali celo izključni odgovornosti za nastalo škodo ter sklicevanje na toženkino vlogo z dne 2.11.1998 s predloženimi dokazi. Toženkine trditve v tej vlogi temeljijo na izhodišču, da naj bi tožnica postavila sporno hišo kot nadomestno zgradbo na že obstoječem koridorju, za kar naj bi od toženkine pravne prednice dobila le pogojno soglasje z dne 24.8.1981. Te trditve pa je tožnica že z naslednjo vlogo z dne 28.2.1998 obrazloženo zavrnila in se pri tem sklicevala, da že iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila hiša zgrajena leta 1955, listine, na katere se sklicuje toženka, pa se nanašajo na samo nameravano nadomestno gradnjo, do katere pa potem ni prišlo. Teh tožničinih trditev toženka ni prerekala, v postopku na prvi stopnji pri tem ugovoru ni več vztrajala in ga ni ponovila niti v pritožbi. Zato pritožbenemu sodišču v zvezi s tem vprašanjem ni mogoče očitati kršitve materialnega ali procesnega prava.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je pravna podlaga za odločanje v tem odškodninskem sporu v ZVO in ne v ZOR, saj je ZVO specialni in tudi kasnejši zakon. V prvem odstavku 78. člena določa, da mora povzročitelj razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje plačati odškodnino med drugim tudi za zmanjšano vrednost nepremičnine. Postavitev koridorja in daljnovoda na tožničini nepremičnini predstavlja prav tak poseg v okolje, kot ga ima v mislih navedena zakonska določba. To ni bilo sporno v pritožbenem postopku in temu toženka ne ugovarja niti v reviziji, izhaja pa tudi iz Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS, št. 70/96), na katero sta se v postopku na prvi stopnji sklicevali obe pravdni stranki. V drugem odstavku 78. člena ZVO je res določeno, da vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine po prejšnjem odstavku predpiše vlada ob soglasju državnega zbora, vendar do sprejetja tega predpisa ni prišlo. Še več, toženka je v postopku na prvi stopnji v vlogi z dne 24.9.1999 zatrjevala, da ni več potrebe za sprejem tega podzakonskega akta in pri tem povzemala vsebino stališča pristojnega ministrstva z dne 18.3.1997, ki ocenjuje, da so sedaj določena vprašanja (glede nadzemnih in podzemnih vodov za prenos električne energije in drugih objektov in naprav s področja elektrogospodarstva) rešena v že omenjeni uredbi (priloga pod B10 spisa).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi utegnilo tako stališče biti pravilno le glede bodočih posegov v okolje, še vedno pa ostaja odprto vprašanje že izvršenih posegov oziroma zatečenega stanja. Res se predvideni podzakonski predpis iz drugega odstavka 78. člena ZVO nanaša na bodoče posege v prostor, kar med drugim izhaja iz tretjega odstavka navedenega člena (tako tudi avtorji komentarja ZVO, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1994). Po njem je treba vlogi za dovolitev posega v prostor iz prejšnjega odstavka priložiti pogodbo z oškodovanci o višini odškodnine oziroma dokazilo, da je bil sprožen postopek za njeno določitev pred sodiščem. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da bi moral manjkajoči predpis urejati tudi vprašanja v zvezi z že izvršenimi posegi v prostor. Podlaga za postopek pri že izvršenih posegih je v 35. členu ZVO, ki v takih primerih omogoča pristojnemu ministrstvu sprejem določenih ukrepov. V drugem odstavku 35. člena ministrstvo v primeru, ko povzročitelju obremenitve okolja v postopku pridobitve dovoljenja za poseg ni bila določena odškodnina, izpolnjena pa so merila iz drugega odstavka 78. člena ZVO (torej merila iz manjkajočega podzakonskega predpisa), naloži pripravo določenega gradiva, na podlagi njegove presoje pa tudi obveznost sklenitve pogodbe iz tretjega odstavka 78. člena ZVO. Ker prav tretji odstavek 78. člena ZVO poleg sklenjene pogodbe o višini odškodnine dopušča tudi dokaz o sprožitvi postopka za določitev odškodnine pred sodiščem, je jasno, da postopek pri pristojnem ministrstvu po drugem odstavku 35. člena ZVO ni procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe oziroma da pri določanju odškodnine ni izključena sodna pot, kot je delno nejasno zatrjevala toženka v pritožbi in to poleg tega povezovala z zatrjevanim posegom sodišča v drugo vejo oblasti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči z določitvijo odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnine zaradi toženkinega posega v okolje nista posegli v zakonodajno oziroma izvršilno vejo oblasti, pa čeprav ni bil sprejet v drugem odstavku 78. člena ZVO napovedani podzakonski predpis. Če bi bil sprejet, bi ga sodišče upoštevalo tako pri bodočih posegih v okolje po 78. členu ZVO kot pri že izvedenih posegih po drugem odstavku 35. člena ZVO. Neobstoj podzakonskega predpisa, ki bi podrobneje določil tudi merila za določitev najnižje odškodnine, ne pomeni, da odškodnine za škodo zaradi posega v prostor ni mogoče določiti. Pravna podlaga temelja odškodninskega zahtevka je še vedno v prvem odstavku 78. člena ZVO oziroma drugem odstavku 35. člena ZVO, podrobnejših meril glede višine pa ni. Kljub temu sodišče oškodovancu ne sme odkloniti sodnega varstva. V taki situaciji gre za takoimenovano delno zakonsko praznino, za praznino v posameznem formalnem pravnem viru ali še točneje za praznino na izvedbeni ravni zakona zaradi nesprejema ustreznega podzakonskega akta (več o tem Marjan Pavčnik: Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 259 in naslednje). V taki situaciji je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v izvedbi zakonske zasnove zapolni in pri tem upošteva določena pravila. Pravno podlago za tako ravnanje mu sedaj tudi izrecno omogoča drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 do 56/2002 - ZS): če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri določitvi odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine ravnali v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 3. člena ZS. Upoštevali sta merila, ki veljajo pri določanju odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnine v drugih podobnih primerih iz obligacijskega prava in se pri tem oprli na izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca gradbene stroke. Tako sta ne samo smeli, ampak tudi morali storiti, ker ne smeta odkloniti sodnega varstva (drugi odstavek 2. člena ZPP) in ker morata v konkretni zadevi napolniti tudi eventuelno pravno praznino (drugi odstavek 3. člena ZS). Zato tako ravnanje sodišča ne pomeni zatrjevane kršitve načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast iz drugega odstavka 3. člena URS.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.