78. člen ZVO

Pri zapolnjevanju omenjenega pravnega standarda škode, ki normalne meje presega (oz. čezmernih obremenitev okolja), pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačen materialnopravni pristop. Še posebej v obravnavani zadevi, ko je bila zatrjevana prepletenost večih vrst imisij, od katerih so vsaj nekatere zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov (pa tudi metod merjenja) praktično neizmerljive, je bilo potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna meja oziroma normalna obremenitev okolja s tovrstnimi vplivi. Šele odgovor na to vprašanje nam omogoča nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene oz. ali je obremenitev okolja čezmerna. Pri tem pa mora sodišče izhajati iz normalnih meja in normalnih vplivov v okolici deponij, v katere so tožniki z zgoraj izpostavljenimi pogodbami po 78. členu ZVO pristali in zanje tudi dobili nadomestilo.

Zaslišanje prič in strank ni primeren dokaz oz. je brez dodatnih dokaznih sredstev nezadosten dokaz za dokazovanje dejstva, da novozgrajena avtocesta cesta obremenjuje okolje preko normalne meje. Tožniki degradacijo okolja podajajo z vidika idiličnega naravnega okolja, v katerem so živeli pred gradnjo, kar ni ustrezna podlaga za ocenjevanje vplivov avtoceste na okolje oz. prekomernosti teh vplivov. Ker se kolje, v katerem tožniki živijo, urbanizira, tako ocenjevanje ni mogoče.

Po drugem odstavku 78. člena ZVO, bi morala vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine iz prvega odstavka 78. člena ZVO predpisati Vlada ob soglasju Državnega zbora. Tak podzakonski predpis ni bil sprejet, kar pa ne pomeni, da v primeru razvrednotenja okolja oškodovanci niso upravičeni do nobene odškodnine. Kolikor ZVO kot specialni predpis ne ureja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo v okolju, je treba pri njihovi presoji uporabiti splošnejši predpis, to je ZOR. Prvi odstavek 9. člena ZVO omejuje odškodninsko odgovornost le na povzročitev čezmerne obremenitve okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. O

Poročilo o vplivih na okolje je podlaga za določitev upravičencev do odškodnine za razvrednotenje okolja; če v že začetih postopkih investitor ne privoli v presojo vplivov po določbah ZVO, pristojni organ od njega ne more zahtevati predložitev poročila, niti izdano dovoljenje ni nično, če mu ni priložen dokaz iz 3. odstavka 78. člena ZVO.

Dejavnost Mednarodnega mejnega prehoda Zavrč, ki ni legalizirana in posledično povzroča povečane imisije v okolje v obliki smoga, hrupa, ..., je protipravna in je Republika Slovenija odškodninsko odgovorna za materialno škodo tožnika iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine, stoječe v območju 100 m od mejnega prehoda (člen 172 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s členom 154 in 158 ZOR ter drugim odstavkom 78. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO (Uradni list RS štev. 32/93).

Na podlagi 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče ugotavljati tudi varstvo pred posegi v okolje, saj zdravo življenjsko okolje zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. čl. in Zakon o varstvu okolja. Po 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje.

Postavitev koridorja in daljnovoda na tožničini nepremičnini predstavlja prav tak poseg, kot ga ima v mislih prvi odstavek 78. člena ZVO. Nesprejem v drugem odstavku istega člena predvidenega podzakonskega predpisa pomeni delno zakonsko praznino. Nižji sodišči sta pri določitvi odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine ravnali v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 3. člena ZS. Upoštevali sta merila, ki veljajo pri določanju odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnine v drugih podobnih primerih iz obligacijskega prava in se pri tem oprli na izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca gradbene stroke. Tako sta ne samo smeli, ampak tudi morali storiti, ker ne smeta odkloniti sodnega varstva (drugi odstavek 2. člena ZPP) in ker morata v konkretni zadevi napolniti tudi eventuelno pravno praznino (drugi odstavek 3. člena ZS). Zato tako ravnanje sodišča ne pomeni zatrjevane kršitve načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast iz drugega odstavka 3. člena URS.