VSRS Sodba II Ips 540/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je za tožnikovo nezgodo pri delu v rudniku dne 5.2.1996 ugotovilo objektivno odgovornost druge tožene stranke in tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 30%. Razsodilo je, da je pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 850.000 SIT. Drugi toženki je naložilo plačilo zneska, ki ustreza odbitni franšizi, to je 216.000 SIT, obema toženkama skupaj pa še 379.000 SIT odškodnine, pri čemer je upoštevana 30% tožnikova soodgovornost. Vse zneske je prisodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Obema toženima strankama je naložilo tudi nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 205.353 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo glede temelja in ugotovilo izključno odgovornost druge tožene stranke. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo v delu, ko je obema toženima strankama naložilo plačilo odškodnine tožniku v znesku 634.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2001 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo praostalih 1.150.000 SIT je zavrnilo, enako tudi zakonske zamudne obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe. Toženima strankama je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 275.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in sicer glede zavrnjenega zneska 1.150.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta pri odmeri višine odškodnine obe sodišči premalo ovrednotili dejstva, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. P. in zaslišanja tožnika in sta zato ob napačni uporabi materialnega prava tožniku prisodili občutno prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta premalo vrednotili težo in trajanje tožnikovih bolečin, predvsem dejstva, da je tožnik po poklicu fizični delavec in pri delu potrebuje obe zdravi roki, palec pa je najbolj funkcionalni prst na roki, zato ga bolečine pri delu zelo motijo. Sodišči sta tožniku prisodili prenizko odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Premalo so vrednotene ugotovitve izvedenca, da je tožniku kot trajna posledica ostala omejena gibljivost palca leve roke. Ima slabši občutek na dotik, slabši stisk pesti in zato težko drži posamezne predmete v levi roki, tako da lahko le s povečanimi napori opravlja delo na delovnem mestu. S povečanimi napori opravlja tudi gospodinjska opravila, praktično v celoti je bil primoran opustiti priljubljeno športno rekreativne dejavnosti, to je igre z žogo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino. Napačno je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za strah. Tožnik je imel upravičen razlog, da se je ob nezgodi močno prestrašil, sekundarni strah v obdobju sedmih tednov pa je narekoval zaključek, da je tožnik prestajal strah take intenzitete in trajanja, da mu pripada pravična denarna odškodnina. Neutemeljeno je tudi zavrnjen tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Izvedenci z izrazom estetska motnja opredeljujejo skaženost nižje stopnje, z izrazom kozmetski defekt opredeljujejo skaženost srednje stopnje in le za hujšo obliko skaženosti uporabljajo izraz skaženost. Njihova terminologija ni enaka pravni terminologiji tega pojma. Zato bi morali sodišči upoštavati predvsem opis skaženosti, kot ga je podal izvedenec in ustrezno vrednotiti izpoved tožnika, ki je izpovedal, da ga moti, ker je poškodba na prstu ostala vidna in ker se mu je noht razdelil na dva dela, zaradi česar tožnik nedvomno psihično zelo trpi. Tudi iz tega naslova bi morali sodišči prisoditi vso zahtevano odškodnino.

Zmoten je zaključek sodšč, da tožniku ne pripadajo zakonske zamudne obresti od datumov, kot jih je zahteval v tožbenem zahtevku. Sodišči se sklicujeta na dosedanjo sodno prakso, namesto da bi uporabili veljavno pravo, še zlasti določilo 919. člena ZOR, da je tožena stranka v plačilni zamudi že od petnajstega dne dalje, ko prejme odškodninski zahtevek. Tožnik je sicer od toženih strank zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo šele od dneva vložitve tožbe dalje in sta tako imeli obe toženi stranki več kot dovolj časa, da izpolnita tožnikov tožbeni zahtevek, pa tega nista storili, zato sta od takrat dalje v plačilni zamudi in tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od dneva, kot jih iztožuje.

Revizija je bil vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku temelj ni več sporen. Sporno pa je, ali je tožnik upravičen do odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sporna je tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izhodišče za odločanje so bile dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki izhajajo iz mnenja medicinskega izvedenca, da je tožnik dne 5.2.1996 zaradi udarca s sekiro po palcu leve roke dobil udarnino levega palca, podnohtno potpludbo in odluščenje nohta levega palca.

Nižji sodišči sta zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Revizijske trditve tožeče stranke v zvezi s tem niso utemeljene. Ugotovljeno je, da je tožnikov primarni strah trajal eno uro in je bil srednje intenzivnosti, strah za izid zdravljenja pa je trajal sedem tednov. Toliko je tudi trajalo zdravljenje, ki je potekalo brez kakršnihkoli komplikacij. Ugotovljeno je, da je bil strah lahke narave. Odškodnino je po določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) mogoče prisoditi le takrat, ko okoliščine primera to opravičujejo. Ustaljena sodna praksa zahteva primerno intenzivnost in primerno trajanje strahu, da je oškodovancu mogoče prisoditi odškodnino. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje materialnopravni presoji sodišč prve in druge stopnje, da vse ugotovljene okoliščine tožnikovega primera, predvsem pa trajanje in intenzivnost strahu, ne opravičujejo odškodnine za strah in je zato zahtevek za to vrsto škode utemeljeno zavrnjen.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z odločitvijo, da tožnik ni upravičen do plačila denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovljena je spremenjena oblika nohta palca leve roke. Izvedenec medicinske stroke jo je ocenil kot estetsko motnjo. Res skaženost v pravnem pomenu ni adekvatna medicinski, vsekakor pa je izvedenec tožnikovo vidno spremembo na palcu opisal tako, da jo je mogoče oceniti kot najnižjo stopnjo skaženosti. Vendar so pomembna tudi subjektivna merila, ki se kažejo v vplivu spremembe v zunanjosti na oškodovančevo psihično počutje. V zvezi s tem pa ne drži revizijska trditev, da je tožnik izpovedal, da ga moti, ker je poškodba na prstu ostala vidna in ker se mu je noht razdelil na dva dela. V resnici je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal (listovna številka 22), da je poškodba na prstu ostala vidna, ker se mu je noht razdelil na dva dela. Prvostopenjsko sodišče je izrecno ugotovilo, da tožnik sam duševnih bolečin ni navajal. Vse navedeno omogoča zaključek, da gre v tem primeru za zelo majhno negmotno škodo, zaradi katere pa po merilih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR ni mogoče prisoditi odškodnine. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je zato materialnopravno pravilna.

Z izpodbijano sodbo je pristojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 500.000 SIT, tožeča stranka pa v reviziji trdi, da ji ob pravilnem vrednotenju vseh dejstev pripada odškodnina za to škodo v znesku 1.000.000 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so posamezna dejstva in okoliščine primerno ocenjene in pravilno upoštevane v okviru meril iz 200. in 203. člena ZOR. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je tožnik trpel eno uro hude bolečine, tri dni srednje hude bolečine, dva tedna lahke konstantne bolečine in štiri tedne občasne lahke bolečine. Tožnik ima trajno občasne lahke bolečine ob natikanju rokavic in ob neugodnih prijemih v debelih rokavicah.

Tožnikov bolniški stalež je trajal en mesec in devetnajst dni, v tem času je bil odstranjen noht in so mu šivali prst, deset dni je nosil opornico, dvajsetkrat je bil prevezan in sedemkrat pri zdravniku. Dosojeni znesek zadoščenja za telesne bolečine in neugodnosti odseva opisane okoliščine primera, zlasti pa stopnjo in trajanje bolečin. Ob ustrezni individualizaciji je po drugi strani upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse zaradi enotnega obravnavanje škod različnega obsega. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, izražena v višini odškodnine za telesne bolečine in da revizijskih trditev tožeče stranke o višji odškodnini ni mogoče sprejeti.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ob vtoževanem znesku 700.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 350.000 SIT. Tožnik v reviziji, ko predaga zvišanje odškodnine, ponavlja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Te ugotovitve so, da tožnik večkrat nima občutka v palcu leve roke in ima z levico slabši prijem. Ima občutek, da ga nekaj pika na koncu prsta. Težje opravlja delo v službi in drobna dela doma, umika se športnim aktivnostim in ima manj družabnih kontaktov. Izvedenec je ocenil zmanjšanje življenjske aktovnosti za 10%. Takemu dejanskemu stanju po presoji revizijskega sodišča ustreza prisojena odškodnina. Ni mogoče pritrditi revizijski oceni, da gre za bistveno poslabšanje kvalitete tožnikovega življenja, saj stopnja tožnikovega prikrajšanja zaradi posledic poškodbe palca take ocene ne opravičuje. Po presoji revizijskega sodišča so bila primerna upoštevana merila iz 200. in 203. člena ZOR, torej po eni strani okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnika individualizirajo ter po drugi strani objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Primerno je bila upoštevana tožnikova starost enaintrideset let ob času dogodka in namen odškodnine, to je zadoščenje in pomen prizadete dobrine. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila prisojena primerna odškodnina in s tem pravilno uporabljeno materialno pravo, tako da so nasprotne revizijske trditve neutemeljene.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Neumestne so revizijske trditve o nespoštovanju dosedanje sodne prakse. Ta res ni formalni pravni vir, vendar določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Vrhovno sodišče Republike Slovenije skrbi za poenotenje sodne prakse, torej za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Vrhovno sodišče taka ustaljena sodna praksa veže. Sodišča morajo enake primer obravnavati enako, različne pa različno. Zato ni pritrditi reviziji, naj sodišče namesto dosedanje sodne prakse upošteva veljavno materialno pravo, zlasti določbo 919. člena ZOR. Ta člen namreč velja za razmerja med zavarovalnico in njenim zavarovancem, ne pa za obravnavani primer. Če pa bi že bil 919. člen ZOR uporaben, bi bilo upoštevati njegov drugi odstavek, ki določa, da začne teči rok za izplačilo odškodnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. Ker je treba pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo določiti vsebino pravnega standarda pravične odškodnine, je v skladu z ustaljeno prakso odškodnina na podlagi s pomočjo medicinskega izvedenca ugotovljenega dejanskega stanja, po 189. členu ZOR odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tako je nujen časovni zamik med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri pa so imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu in hkrati odškodnino po razmerah v času sojenja, bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. To velja za vse konkretne primere, razsojene na prvi stopnji pred 1.1.2002. Zato je odločitev nižjih sodišč o teku zamudnih obresti pravilna, revizija pa tudi v tem delu neutemeljena.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče zaklučuje, da je revizija v celoti neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).