VSRS Sklep Cp 4/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Občinsko sodišče v Kraljevu, ZRJ, je s sodbo, opr. št. P 327/96 z dne 2.9.1996 razvezalo zakonsko zvezo med M. M. in T. M., sinova U. in Š. dodelilo v varstvo, vzgojo in preživljanje očetu, materi pa naložilo plačevanje preživnine po 20 odstotkov njene plače za vsakega od sinov. Predlagatelj predlaga priznanje te sodbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27.9.1999 predlogu ugodilo in sodbo priznalo.

Senat tega sodišča je s sklepom z dne 14.1.2000 zavrnil ugovor nasprotne udeleženke. Njeni pritožbi pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo in razveljavilo ta sklep ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljevanju postopka je senat prvostopnega sodišča ugodil ugovoru nasprotne udeleženke, razveljavil sklep o priznanju sodbe in predlog zavrnil. Sodišče je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka državljanka Republike Slovenije od rojstva in ima stalno prebivališče v Sloveniji od 10.11.1995, torej tudi v času izdaje sodbe, katere priznanje je predmet tega postopka. Za sinova U. in Š. je ugotovilo, da sta državljana Republike Slovenije od leta 1995 in imata stalno prebivališče v Sloveniji od 10.11.1995 dalje. Glede na to je za odločanje o razvezi in o dodelitvi otrok izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Nasprotna udeleženka nasprotuje priznanju sodbe o razvezi. Zato obravnavane sodbe ni bilo mogoče priznati.

Proti tej sodbi vlaga predlagatelj pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da predlogu ugodi in sodbo prizna. Navaja, da je družina sprva živela v Sloveniji, nato so se preselili v ZR Jugoslavijo, od koder se je nasprotna udeleženka v letu 1995 vrnila in si uredila stalno prebivališče v Sloveniji. Predlagatelj je nato tožil na razvezo zakonske zveze pri pristojnem sodišču v Srbiji.

Otroka sta bila v času razveze tudi državljana ZR Jugoslavije in Republike Srbije. Ni pravilno favorizirati slovenskega državljanstva. S prijavo stalnega prebivališča sinov je nasprotna udeleženka izigrala predpise, zato to dejstvo ne more vplivati na priznanje sodbe. Poudarja, da je bilo sodišče v K. pristojno in da se nasprotna udeleženka zoper sodbo ni pritožila. Navaja, da se sklep napačno sklicuje na 73. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Nikjer v tem zakonu ni določeno, da sodišče v Srbiji ne bi bilo pristojno za sojenje v razveznem postopku. Otroka imata stalno prebivališče v ZR Jugoslaviji in sta tudi državljana te države. Zato je bilo jugoslovansko sodišče pristojno in ni razlogov za odklonitev priznanja. Opozarja na možnost, da bo prišlo do dveh sodb, kar bi povzročilo nevzdržen položaj.

Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99). Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba, če jo prizna sodišče Republike Slovenije (94. člen ZMZPP). Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije (prvi odstavek 97. člena ZMZPP). V zakonskih sporih je izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je toženi zakonec slovenski državljan in ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče (drugi odstavek 68. člena ZMZPP). Za nasprotno udeleženko, ki je bila v postopku za razvezo zakonske zveze pri Občinskem sodišču v Kraljevu, opr. št. P 327/96 tožena stranka, je ugotovljeno, da je od rojstva državljanka Republike Slovenije in da je imela v času sojenja v razvezni pravdi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, na naslovu .... Vendar to ne bi bila ovira za priznanje obravnavane sodbe, če nasprotna udeleženka kot toženka v razvezni zadevi ne bi nasprotovala priznanju (drugi odstavek 97.

člena ZMZPP). Ker je nasprotovala priznaju, glede na prvi odstavek 97. člena v zvezi z drugim odstavkom 68. člena ZMZPP razvezne sodbe ni mogoče priznati. Glede na navedene predpise bo predlagatelj lahko dosegel razvezo zakonske zveze, veljavno v Republiki Sloveniji, če bo tako razsojeno pri pristojnem sodišču v Republiki Sloveniji.

Za spore o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, je izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, če sta toženec in otrok slovenska državljana in imata oba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 73. člena ZMZPP). Tudi za oba otroka, U. in Š., je ugotovljeno, da sta od leta 1995 dalje slovenska državljana in da imata od 10.11.1995 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zato glede na prvi odstavek 97. člena ZMZPP ni bilo mogoče priznati sodbe Občinskega sodišča v Kraljevu, opr. štev. P 327/96 tudi v izreku o dodelitvi otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje ter o določitvi preživnine. Izrek o preživnini je vsebinsko neločljivo povezan z izrekom o dodelitvi otrok (drugi odstavek 406. člena ZPP) ter je zato mogoče obravnavati priznanje obeh izrekov le enotno.

Za odločitev o priznanju tuje sodbe ni pomembno, da imata otroka tudi državljanstvo ZR Jugoslavije in Republike Srbije. Bistveno je, da sta državljana Republike Slovenije. S tem, da je toženec samovoljno, brez pristanka matere, pri kateri sta živela, odpeljal otroka k sebi domov, ni vplival na pravno priznano stalno prebivališče v tem smislu, da bi prenehale z zakonom določene pravne posledice, izhajajoče iz stalnega prebivališča. Nihče namreč ne more uveljavljati koristi na podlagi svojega protipravnega ravnanja.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je vrhovno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).