68. člen ZMZPP

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini (na Hrvaškem). Zato je treba uporabiti predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. Ker je v obravnavani zadevi zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, uporaba Uredbe (EU) številka 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 79. člena ZMZPP in obrazložilo, da bo treba za nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, zapuščinski postopek izvesti tam.

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.

Ker je nasprotna udeleženka državljanka Republike Hrvaške je na podlagi 6. člena Uredbe Bruselj IIb izključena možnost uporabe pravila o subsidiarni pristojnosti in določanja pristojnosti v skladu s slovensko nacionalno zakonodajo (ZMZPP).

Uredba taksativno določa, katere so navezne okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da je za odločanje v sporu pristojna država članica. Naveznih okoliščin, ki jih ponuja predlagateljica, Uredba ne predvideva in ne omogoča, da se jih uporabi. Tudi kriterijev iz 68. in 69. člena ZMZPP stranki ne izpolnjujeta. To pa pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP v obliki vložitve ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Pravilno je presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik je podal le razloge, s katerimi tudi po oceni sodišča v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne more uspeti.

Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče. Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.

Kaj so zakonski spori, določa ZPP v prvem odstavku svojega 406. člena: to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde - to velja tudi za premoženjske spore med zakoncema in za spore glede preživljanja (nekdanjega) zakonca, ki se obravnavajo v rednem pravdnem postopku in ne po pravilih poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Posledično tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o preživnini za nekdanjega nepreskrbljenega zakonca, uporaba 68. člena ZMZPP ne pride v poštev.

Za izrek o nepristojnosti po Uredbi Bruselj IIa ne zadošča, da sodišče ugotovi, da po 3. členu Uredbe ni pristojno. Ugotoviti mora tudi, ali in katero sodišče je pristojno. Če namreč ni pristojno drugo sodišče države članice, se za določanje pristojnosti uporabi nacionalno pravo (v tem primeru ZMZPP), kar lahko ponovno vodi do pristojnosti slovenskega sodišča.

Sodišče RS je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v RS, je pa tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v RS.

Sodišče prve stopnje je toženki postavilo začasnega zastopnika (5. točka 1. odstavka 82. člena ZPP). S tem ji je bila vzpostavljena tudi možnost izjavljanja pred sodiščem. Pravica do izjavljanja pred sodiščem preko začasnega zastopnika je lahko okrnjena, kar pa ne velja glede na naravo konkretne zadeve. Tudi toženkino osebno sodelovanje v postopku in njeno nestrinjanje z razvezo zakonske zveze, glede na ugotovljene okoliščine, ne bi moglo povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka.

Nepristojnost slovenskega sodišča po 3. členu Uredbe sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 za razvezo zakonske zveze pravdnih strank, ki sta običajno prebivali v Nemčiji, kjer toženka še "običajno prebiva".

Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije, če je toženi zakonec slovenski državljan in ima v republiki Sloveniji stalno prebivališče (drugi odstavek 68. člena ZMZPP).

Višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodbe ni mogoče preizkušati, ker ZMZPP uzakonja sistem omejenega preizkusa, po katerem se ugotavlja le, ali so bile pri izdaji obravnavane sodbe izpolnjene z zakonom določene predpostavke, vsebinsko pa le glede vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.