VSRS Sklep II Ips 261/99

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da toženci nimajo služnostne pravice voženj z motornimi vozili in peš hoje preko njegove parc. št. 868/15 vl. št... k.o... in da morajo zato opustiti vse vožnje in hojo po navedeni parceli.

Ugodilo je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožnikov iz nasprotne tožbe (v nadaljevanju: tožencev), da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 102/3 in 102/1 vl. št... k.o..., last drugih dveh tožencev, ter za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 102/2, vl. št... k.o..., last prvih dveh tožencev, obstoji služnostna pravica hoje in voženj s konjsko vprego in traktorji po obstoječi poti parc. št. 868/15 vl. št... k.o..., last toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju:

tožnika). Zato je tožniku naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis navedenih služnostnih pravic v zemljiško knjigo, prepovedalo pa mu je tudi vsakršno poseganje v služnostni pravici.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju:

ZPP/77).

Revizija ni dovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77.

Spora iz tožbe in nasprotne tožbe sta služnostna spora. Taki spori so premoženjskopravni spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kake druge dajatve. Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva je zato glede na določbo tretjega odstavka 382. člena ZPP/77 odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Po drugem odstavku 186. člena ZPP/77 mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je pravica do revizije odvisna od te vrednosti, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Tožnik bi si pravico do revizije proti odločitvi o njegovem tožbenem zahtevku zagotovil, če bi ravnal v skladu z navedeno zakonsko določbo, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa, če bi najpozneje na prvem naroku po vloženi nasprotni tožbi, torej v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77 opozoril sodišče na manjkajočo oceno vrednosti spora v nasprotni tožbi.

Revizijsko sodišče iz podatkov spisa povzema, da tožnik v dne 23.8.1993 vloženi tožbi za ugotovitev neobstoja služnostne pravice ni ocenil vrednosti spora, tega pa ni naredil niti kasneje. Toženci na neoceno vrednosti spora v tožbi niso reagirali. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi z dne 13.9.1993 v uvodu odločbe samo navedlo oceno 40.000,00 SIT, ki za dovoljenost revizije ni zadoščala (novela ZPP/77 - Ul. RS št. 55/92 - je s 5.12.1992 mejni znesek za dovoljenost revizije zvišala na 80.000,00 SIT). Temu tožnik ni ugovarjal, pa tudi sodišče na pripravljalnem naroku 17.1.1994 ni opravilo preizkusa po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77. V drugem sojenju v sodbi z dne 9.4.1998 v uvodu ni več navedlo te, tudi sicer prenizke ocene vrednosti spora.

Toženci v 13.3.1997 vloženi nasprotni tožbi niso ocenili vrednosti tega spora. Tožnik neoceni vrednosti spora o nasprotni tožbi ni ugovarjal niti na naroku 13.3.1997 ob sami vložitvi nasprotne tožbe, niti na naslednjem naroku 22.5.1997. Tako toženci kot tožnik so na neoceno vrednosti spora o nasprotni tožbi glede na določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP/77 reagirali prepozno, toženci s predlogom za oceno vrednosti spora o nasprotni tožbi z zneskom 100.000,00 SIT šele v pripravljalnem spisu z dne 4.6.1997 (na ta predlog sodišče prve stopnje zaradi prepoznosti ni reagiralo), tožnik pa šele na koncu svoje (tudi sicer prepozno vložene) dopolnitve pritožbe.

Glede na pravkar povzete podatke revizijsko sodišče ugotavlja, da si niti tožnik niti toženci zaradi neocene vrednosti spora v tožbi oziroma nasprotni tožbi ter zaradi nereagiranja ali prepoznega reagiranja na pomanjkanje ocene vrednosti spora niso zagotovili pravice do revizije. Zato je moralo na podlagi 392. člena ZPP/77 tožnikovo nedovoljeno revizijo zavreči. V izreku te revizijske odločbe je zajeta tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.