VSRS Sodba III Ips 63/2005

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 3.747.922,00 EUR (prej 898.152.030,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje in tožbeni zahtevek 7. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ni sporno, in je glede najbolj bistvenih dejstev (natančen opis dejanskega stanja vsebuje zlasti sodba sodišča prve stopnje) sledeče. V letih 1994 do 1996 sta tožeča stranka in M. d.d., L. od Ministrstva za promet in zveze (nadaljevanju M.P.Z.), Uprave RS za telekomunikacije (v nadaljevanju Uprava) zaprosili za izdajo radijskih dovoljenj za opravljanje GSM storitev mobilne telefonije. Uprava jima je sporočila, da takrat veljavni Zakon o sistemih zvez (ZSZve, Ur. l. SFRJ št. 41/88, 80/89 in 29/90) tega ne omogoča, in da bo to mogoče šele po uveljavitvi Zakona o telekomunikacijah; do njegove uveljavitve pa da je mogoče izdati samo začasna dovoljenja za eksperimentalno preizkušanje radijske opreme po 75. členu ZSZve. Tožeči stranki je bilo nato izdanih nekaj začasnih dovoljenj z veljavnostjo nekaj mesecev, njihovo podaljšanje pa je Uprava zavrnila. V istem obdobju je M. d.d. dobil dovoljenje za razvoj GSM sistema v Sloveniji z desetletno veljavnostjo.

8Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je bila s tem postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z družbo M., ki ji je tožena stranka podelila monopol, ne da bi za to imela pravno podlago. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-180/97 z dne 10.7.1997 sledi, da je tožena stranka s tem povzročila protiustavno stanje, ker ob pravilni razlagi takrat veljavnih zakonov ne bi smela napraviti razlike med M. in drugimi subjekti, zainteresiranimi za opravljanje dejavnosti mobilne telefonije. Tožeča stranka je bila ustanovljena prav z namenom, da bo opravljala dejavnost mobilne telefonije, kar pa ji je tožena stranka preprečila. S tem ji je povzročila veliko dejansko škodo, hkrati pa družbi Mobitel omogočila, da je pridobila nenadomestljivo tržno prednost. Zato je tožeča stranka zahtevala od tožene plačilo odškodnine.

V tožbi je navedla, da ji je "neposredna škoda po krivdi tožene stranke nastala iz naslednjih virov:- iz nezmožnosti tožnika izpolniti podpisane pogodbe z dobavitelji št. .. za izvedbo pilotskega sistema v višini 3.515.712 USD, - dodatni stroški pri začasni ustavitvi projekta (pismo, 14. maj 1997) v višini 210.000 USD, - iz pogodbe ... za izvedbo jedra za redno delovanje in nadgradnje pilotskega sistema (poln servis - Phase 2): 1.268.369 USD, kar skupaj znaša iz naslova obveznosti do dobavitelja 4.994.081 USD, kar znaša v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju za USD na dan 4.11.1997 820.974.478,00 SIT". Iz tega naslova je zahtevala odškodnino v znesku 820.000.000,00 SIT.

V pripravljalnem spisu z dne 6.11.1989 je navedla še, da je bilo v obdobju 1994 do 1997 v projekt vključenih najmanj 5 človek let, kar predstavlja 60 človek mesecev; glede na bruto vrednost enega človek meseca 850.000,00 SIT je to za celotno obdobje 51.000.000,00 SIT. Navedla je še, da je imela v enakem obdobju za 27.152.030,00 SIT dejanskih materialnih stroškov. Zato je svoj tožbeni zahtevek povečala za 78.152.030,00 SIT.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje 9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da zmotna uporaba materialnega prava še nima za posledico odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je Uprava ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od strokovnjaka in ni namenoma ali iz malomarnosti ravnala v škodo tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem Uprave in zatrjevano škodo. Končno pa je ugotovilo tudi to, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in njene višine.

10Pritožbeno sodišče je zavzelo drugačno stališče o odgovornosti tožene stranke. Menilo je, da ravnanje tožene stranke ni bilo v skladu s pravili stroke; da njeni delavci niso ravnali s skrbnostjo profesionalca. Zato je ocenilo, da bi bila odškodninska odgovornost tožene stranke podana, če bi tožeča stranka izkazala škodo. Niti obstoja škode niti vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da tožeča stranka niti svojega projekta sodišču ni predstavila, trditve o nastanku škode, njeni višini in vzročni zvezi pa so tako splošne, da iz njih ni mogoče sklepati, da bi šlo za škodo, ki bi nastala z ravnanjem tožene stranke, zaradi česar tudi predlaganih dokazov ni bilo mogoče izvesti (saj bi šlo v takem primeru za izvajanje dokazov zato, da bi šele potem tožeča stranka navedla dodatna dejstva).

Revizijski razlogi in njihova ocena 11. Tožeča stranka je v reviziji najprej uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na prvi, smiselno pa tudi na drugi stopnji. Trdi, da je dejstva, ki naj bi jih dokazala z zaslišanjem prič, pravočasno navedla, z zavrnitvijo predloga za njihovo zaslišanje pa naj bi ji bila odvzeta zakonska pravica navedena dejstva dokazati. Po mnenju tožeče stranke je absurdno stališče sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati obstoja in višine škode, če pa je dokazne predloge o tem zavrnilo. Na ta način naj bi ji onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (ki mu je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče) zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje predlaganih prič zato, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni dovolj določno navedla dejstev, ki naj bi jih dokazala z zaslišanjem prič. Ocenilo je namreč, da so dejstva o plačilu 51.000.000,00 SIT za "60 človek mesecev", ki naj bi jih dokazala z zaslišanjem prič, navedena zelo splošno in da gre zgolj za oceno tožeče stranke, da ji je ta škoda nastala, ne da bi bila o njej navedena konkretna dejstva. Zato ni dovolilo izvedbe teh dokazov, s katerimi bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni navedla (glej prvi odstavek na 8. strani obrazložitve sodbe prve stopnje). Tudi revizijsko sodišče, tako kot pritožbeno sodišče, s tako oceno sodišča prve stopnje soglaša. Iz zakonskih določb o navajanju dejstev in izvajanju dokazov (glej zlasti prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP) jasno sledi, da mora pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva, dokaze pa predlagati zato, da se ta dejstva dokažejo. Tega pa tožeča stranka glede na to, kako je navedla dejstva o škodi zaradi plačila "60 človek mesecev" (glej tretji odstavek 8. točke obrazložitve) ni storila. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni.

12Ko tožeča stranka graja sodišče prve stopnje, da iz listinskih dokazov, ki jih je predložila ("dveh faktur, bilance stanja in uspeha...") ne vidi obstoja in višine škode, s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13Pritožbeno sodišče je na 7. strani obrazložitve svoje sodbe tožeči stranki v zvezi z odškodnino v višini 27.152.030,00 SIT (glej predzadnji stavek tretjega odstavka 8. točke obrazložitve) pojasnilo, da iz računov, ki jih je predložila kot dokaz za nastanek škode zaradi "dejanskih materialnih stroškov v letih 1994 do 1997" ni mogoče sklepati, da vsi ti stroški predstavljajo škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v zvezi z ravnanjem tožene stranke. Poudarilo je, da tega ni bilo mogoče ugotoviti zato, ker tožeča stranka ni ustrezno pojasnila nastanka teh stroškov. Revizijsko sodišče ne najde opore za stališče tožeče stranke, da so v tem delu obrazložitve razlogi sodbe pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih sami s seboj v takem nasprotju, da te sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

14Končno tožeča stranka sodišču druge stopnje očita še relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 355. členom ZPP. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato se z obstojem in višino škode sploh ni ukvarjalo, ampak je postopek vodilo tako, kot da namerava izdati vmesno sodbo oziroma sodbo, s katero se bo najprej izreklo samo o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Zato bi moralo pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, po določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje za napotkom, naj obravnava še obstoj in višino škode, ki jo je tožeča stranka ves čas zatrjevala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitno je, da je sodišče prve stopnje ves čas vodilo postopek tako, da je skušalo poleg podlage odškodninske odgovornosti ugotoviti tudi obstoj in višino škode. Sicer ne bi na primer pozivalo tožeče stranke, naj predloži pogodbo ... in prevode v angleškem jeziku predloženih listin. Predvsem pa iz obrazložitve sodbe prve stopnje sledi, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz več razlogov; obširno je obrazloženo tudi to, kako je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja in višine škode ter vzročne zveze med nastankom zatrjevane škode in ravnanjem tožene stranke. Prav zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja in višine škode se je tožeča stranka tudi pritožila, pa ji je pritožbeno sodišče zopet obširno obrazložilo, zakaj ta pritožbeni razlog ni podan. Pravilno je ocenilo, da je bil s sodbo prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnjen in več enakovrednih razlogov (tako po temelju kot po višini), zato kljub drugačnemu stališču o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni imelo podlage za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po 355. členu ZPP.

15Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od zatrjevanih revizijskih razlogov. Po uradni dolžnosti je preizkusilo izpodbijano sodbo še zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da tudi ta ni podan, zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

16Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).