VSRS Sodba III Ips 129/2005

Revizija se zavrne.

Tretja toženka mora tožeči stranki povrniti 342.600,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Dejansko stanje 1. Tožeča stranka je z B. d.o.o. sklenila prevozno pogodbo za prevoz blaga iz Italije v Moskvo. Po tej pogodbi je bil B. d.o.o. prevoznik in tožeča stranka naročnik prevoza. B. d.o.o. je z G. d.n.o. kot svojim izpolnitvenim pomočnikom sklenil prevozno pogodbo za prevoz istega blaga. G. d.n.o. je pri A. d.d. zavaroval svojo prevozniško odgovornost. Odgovornost zavarovalnice je bila omejena na 100.000,00 USD v tolarski protivrednosti.

2G. d.n.o. je prevzel blago v Italiji je bil izdan tovorni list št. 1. V predračunu z dne 22. 3. 1999 in v računu št. 10 z dne 29. 3. 1999 je bila navedena vrednost blaga v višini 100.875 USD; takšna vrednost je bila navedena tudi na italijanski izvozni carinski deklaraciji. Poleg tega tovornega lista je bil izdan še tovorni list št. 14 in račun št. 5 z dne 9. 2. 1999, ki se je nanašal na podobno, vendar ne na enako blago.

3Z blagom naloženi tovornjak je bil med prevozom ukraden 14. 4. 1999 na Slovaškem. Na tovornjaku naloženi tovor je bil izgubljen.

4Tožeča stranka je zahtevala plačilo 100.875,00 USD z zamudnimi obrestmi. Zoper G. d.n.o. je bila izdana zamudna sodba. Postopek zoper B. d.o.o. je bil prekinjen in izločen iz te zadeve. Sodbi okrožnega in višjega sodišča sta bili izdani le zoper A. d.d.

5Okrožno sodišče je zahtevku do A. d.d. ugodilo do višine 100.000,00 USD in ga v presežku zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo A. d.d. zavrnilo. Z revizijo skuša A. d.d. doseči razveljavitev sodb višjega in okrožnega sodišča in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Razlogi 6. Višje sodišče je odločilo, da je okrožno sodišče pravilno ugotovilo vrednost izgubljenega blaga v višini 100.875,00 USD. Tako je odločilo, ker je bila takšna vrednost navedena v računu št. 10 z dne 29. 3. 1999, predračunu z dne 22. 3. 1999 in v italijanski izvozni deklaraciji. Višje sodišče se je tudi strinjalo z okrožnim sodiščem, da poleg tega blago, za katerega je bil izstavljen račun št. 10 z dne 29. 3. 1999, ni enako blagu, za katerega je bil izstavljen račun št. 5 z dne 9. 2. 1999. Različnost blaga naj bi bila po mnenju višjega sodišča dokazana z listinskimi dokazi (priloge A 22, B 19 in B 20). Zato je tudi višje sodišče presodilo, enako kot že pred njim okrožno sodišče, da bi tudi poizvedbe o morebitnem dvakratnem carinjenju blaga ne mogle vplivati na ugotavljanje vrednosti izgubljenega blaga.

7Višje sodišče ni niti kršilo določb pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Revizija je neutemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

8Bistveni del revizijskih napadov je uperjenih zoper oceno vrednosti blaga. V dosedanjem postopku je bila ugotovljena s pomočjo indicev. Vrednost blaga je okoliščina zunanjega sveta in je torej dejstvo. O dejstvih pa revizijsko sodišče ne odloča (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Brez uspeha napada A. d.d. sodbo višjega sodišča, da ni upoštevala tistih dokazov glede vrednosti blaga, katerih izvedbo je predlagal. Višje sodišče, in že pred njim okrožno sodišče, je nekatere dokaze glede vrednosti blaga namreč upoštevalo. To velja tako za račun št. 5 kot tudi za tovorni list št. 14. Res pa je, da niso bili izvedeni vsi dokazi, katerih izvedbo je predlagal A. d.d. Okrožno sodišče ni opravilo poizvedb glede vrednosti blaga, na katerega se je nanašal tovorni list 14 in račun št. 5.

10Kljub temu, da vsi predlagani dokazi niso bili izvedeni, zaradi tega določbe pravdnega postopka niso bile kršene. Dokazujejo se namreč le dejstva, ki so za odločbo pomembna (prvi odstavek 213. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je preizkusilo oceno prvostopenjskega sodišča, da poizvedba pri carinarnici ni pomembna. Tudi višje sodišče je menilo, da ni bila potrebna, ker o vrednosti blaga ni mogoče dvomiti glede na vsebino računa št. 10 z dne 29. 3. 1999, predračuna z dne 22. 3. 1999 in na italijanski carini podane izvozne deklaracije. Vse tri listine so namreč navajale isto vrednost blaga, to je 100.875,00 USD. Poleg tega računa št. 5 z dne 9. 2. 1999 ni upoštevalo zato, ker se niti ni nanašal na isto blago. Svojo odločitev je pojasnilo s tem, da iz prilog A 22 (predračun z dne 22. 3. 1999) in B 19 in B 20 (račun z dne 9. 2. 1999 in prevod računa) izhaja, da ne gre za isto blago. Zelo podobni so bili tudi razlogi prvostopenjskega sodišča. Takšna dokazna ocena obeh računov in predračuna ne nasprotuje sama sebi. Je tudi dovolj obsežna, da ne pušča dvomov, kateri razlogi so bili odločilni. Nagibi za izstavitev dveh računov za podobno, vendar ne enako blago (račun št. 5 z dne 9. 2. 1999 in račun z dne 29. 3. 1999) in dveh carinskih postopkov zato za odločitev v tej zadevi niso bili pomembni. Dolžnost zavarovalnice v zavarovalni pogodbi s področja premoženjskega zavarovanja namreč je, da povrne škodo. Ta se ugotavlja glede na svojo resnično višino. Morebitna napačna prijava vrednosti blaga carinski oblasti zato sama po sebi ne vpliva niti na višino škode, niti na obveznost zavarovalnice.

11Brez vsake podlage so zato revizijski očitki, da sodba višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med sodbenimi navedbami in vsebino listin. Neutemeljena je trditev, da višje sodišče ni utemeljilo ugotovitve vrednosti blaga in nepotrebnosti poizvedbe pri carinarnici. Pritožbeno sodišče zato ni zagrešilo niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo določb 8. ali 360. člena ZPP.

12Iz sodbe pritožbenega sodišča tudi izhaja, da do dvakratnega carinjenja istega blaga ni prišlo. Razlog je v tem, da se račun št. 5 z dne 9. 2. 1999 ne nanaša na isto blago kot račun z dne 29. 3. 1999 (in predračun z dne 22. 3. 1999). Dokazi, ali je bilo opravljeno carinjenje blaga, na katerega se nanaša račun št. 5 z dne 9. 2. 1999, celo niti niso bili izvedeni. Trditve A. d.d., da je dvakratno carinjenje dokazal, pomenijo torej izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13Pritožbeno sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je ugotovilo, da je bilo izgubljeno blago vredno 100.875,00 USD. To je hkrati predstavljalo tisto škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi izgube blaga.

14Zavarovalnica mora na temelju zavarovalne pogodbe s področja premoženjskega zavarovanja nadomestiti škodo, ki nastane v zavarovančevem premoženju (prvi odstavek 925. člena ZOR). Tožeča stranka je uveljavljala svoj zahtevek naravnost zoper A. d.d. (prvi odstavek 941. člena ZOR). Ker je škoda v premoženju tožeče stranke znašala več kot 100.000 USD v tolarski protivrednosti, zahtevek tožeče stranke ni bil utemeljen le v višini, ki je presegala 100.000,00 USD v tolarski protivrednosti. Odločitev pritožbenega sodišča je zato tudi v tem oziru pravilna.

15Revizijsko sodišče je na temelju prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker revident z revizijo ni uspel, mora svojemu nasprotniku povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Revidentov nasprotnik je v odgovoru na revizijo zahteval povrnitev nagrade za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.900 odvetniških točk, 20 % DDV in sodne takse. Glede na tar. št. 18/1 v povezavi s tar. št. 21/3 Odvetniške tarife je revidentov nasprotnik upravičen do povrnitve 1.800 odvetniških točk nagrade za odvetnikovo delo, kar znaša v denarju 198.000,00 SIT brez DDV, in do povrnitve 20 % DDV od tega zneska. Taksa za odgovor na revizijo je znašala 105.000,00 SIT. Revidentov nasprotnik je torej upravičen do povrnitve skupaj 342.600,00 SIT revizijskih stroškov.