925. člen ZOR

Kadar zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Ker sta pravdni stranki v zavarovalnih pogojih določili način ugotavljanja škode, je za kasko škodo odločilna tista vrednost, izračunana na način, kot je določeno v zavarovalni pogodbi.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Pri ugotavljanju nabavne vrednosti za odmero zavarovalnine v zvezi z zavarovanjem avtomobilskega kaska, je potrebno tudi upoštevati, na kakšen način je bilo kupljeno vozilo, glede katerega se uveljavlja zavarovalnina.

Reklamna brošura zavarovalnice ni ponudba za sklenitev pogode, ker ne vsebuje bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe.Brošura je le povabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji in zavarovalnico zavezuje le k sklenitvi zavarovalne pogodbe v eni od ponujenih in nato od tožeče stranke izbranih zavarovalnih kombinacij.

Pravni in dejanski del obveznosti zavarovalnice ob nastopu zavarovalnega primera je (ne glede na pogodbeno naravo razmerja med zavarovalnico in zavarovancem) vendarle odškodnina zaradi škode na vozilu. Zahtevek za odpravo škode pomeni v svojem temelju zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje. Zato gre oškodovancu denarna odškodnina po času izdaje sodbe, da bi mu bilo omogočeno vzpostaviti prejšnje stanje. Če pa je oškodovanec že sam pred izdajo sodbe vzpostavil prejšnje stanje in je v to vložil določena denarna sredstva, pa dobi njegov odškodninski zahtevek naravo čiste denarne terjatve, katere višina se ugotavlja po času, ko je oškodovanec porabil svoja denarna sredstva. Odškodnina mora biti tolikšna, da je zavarovancu omogočeno vrednostno (z odbitkom pogodbeno dogovorjene franšize in z upoštevanjem prejete vrednosti rešenih delov) vzpostaviti prejšnje stanje z nakupom novega enakega vozila. Zavarovanec (oškodovanec) lahko zaradi nastanka zavarovalnega primera ("totalke") prejme le toliko odškodnine, da lahko z njo kupi novo enako vozilo.

Po 7. odstavku 925. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se odškodnina v primeru, ko je bila za zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga. Tožena stranka je bila zato tista, ki bi morala dokazovati, da ni šlo za zavarovanje po 6. točki 11. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK/91).

Če zaradi kasneje nastalih okoliščin odpade pravna podlaga pravnega posla, je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni storiti (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker je ta prenehala veljati, marveč le, če sta stranski sklenili darilno pogodbo, vrnitev darila. V primeru, da pogodbena stranka stvari ne more vrniti, je potrebno vrniti vrednost stvari, ki jo je imela v času izreka sodba (primerjaj 132. člen ZOR).