VSRS Sodba III Ips 58/99

I./ Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1./ delno v 3./ točki izreka tako, da se zavrne del tožbenega zahtevka, s katerim zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 30.3.1995 v delu, v katerem je M. p.o., prenesel na M. T. lastninsko pravico na objektu v Š., ki stoji na parceli štev. 402 k.o...;

2./ v prvem odstavku 4./ točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na izstavitev listine, na podlagi katere se bo na stavbi, stoječi na parceli št. 402 k.o... vpisala lastninska pravica v korist družbe J. d.o.o., tudi proti drugemu tožencu M. T. (oboje prvi odstavek izreka drugostopenjske odločbe).

II./ V ostalem delu se pritožbi toženih strank zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka drugostopenjske odločbe).

III./ Tožene stranke morajo nerazdelno povrniti tožeči stranki tri četrtine njenih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 242.450,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 20.3.1998 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (četrti odstavek izreka drugostopenjske odločbe).

IV./ Tožeča stranka mora povrniti toženim strankam eno petino njihovih stroškov pritožbenega postopka, in sicer prvi toženi stranki 59.925,00 SIT, drugi in tretji toženi stranki pa nerazdelno 32.000,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo (peti odstavek izreka drugostopenjske odločbe).

B.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožene stranke morajo povrniti tožeči stranki štiri petine njenih stroškov revizijskega postopka v znesku 134.800,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka mora povrniti drugi in tretji toženi stranki nerazdelno eno polovico njunih stroškov revizijskega postopka v znesku 58.750,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

S pogodbo z dne 9.12.1991 je prva tožena stranka M. d.o.o. prodala stavbo, stavbno in funkcionalno zemljišče, vse vpisano v vl. št. 636 k.o... kot družbena lastnina v uporabi prve tožene stranke, drugemu tožencu M. T. v last z dovoljenjem, da se pri vseh prodanih nepremičninah vknjiži nanj lastninska pravica.

S pogodbo z dne 30.9.1992 je drugi toženec M. T. kupljene nepremičnine prodal v last tretji toženi stranki V. d.o.o. z dovoljenjem, da se pri njih vknjiži kot lastnica.

Dne 30.3.1995 so vse tri tožene stranke sklenile pogodbo z izrecno navedbo, da z njo spredaj navedeni pogodbi obnovijo in nadomestijo v smislu 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih tako, da:

"M. p.o. prenese na M. T., ta pa istočasno na V. d.o.o., pravico uporabe na parceli št. 402 k.o... ter lastninsko pravico na omenjeni parceli stoječe stavbe Š. z zemljiškoknjižnim dovoljenjem, da se vpiše na V. d.o.o. lastninska pravica na stavbi ... , na parceli št. 402 k.o... pa pravica uporabe".

Ostale stavbne parcele, ki so bile predmet pogodb z dne 9.12.1991 in 30.9.1992 pa naj ima po pogodbi z dne 30.3.1995 v brezplačnem najemu V. d.o.o., dokler ne bo izposlovala njihove prekvalifikacije v funkcionalno zemljišče ter prenosa pravice uporabe na svoje ime.

Tožeča stranka je zoper tožene stranke vložila tožbo, s katero je zahtevala:

- ugotovitev ničnosti in s tem pravne neučinkovitosti vseh treh zgoraj navedenih pogodb,

- ugotovitev, da je ona kupec nepremičnin, ki so bile predmet zgoraj navedenih pogodb,

- izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo pri spornih nepremičninah lahko na sebe vknjižila lastninsko pravico oziroma pravico uporabe.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila tožeča stranka kupec spornih nepremičnin, je bil pravnomočno zavrnjen in revizijsko neizpodbit že v prejšnjem postopku. Sodbi, s katerima sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili ostale tožbene zahtevke pa je revizijsko sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje pretežnemu delu tožbenega zahtevka ugodilo. Pritožbam toženih strank (tožeča stranka ni vložila pritožbe) je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je nekatere tožbene zahtevke zavrnilo. Po zaključku sojenja na pritožbeni stopnji je pravnomočno razsojeno:

1/a: Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 9.12.1991 v delu, v katerem je M. p.o. prodal M. T. v last stavbno zemljišče v družbeni lastnini, vpisano pri vl. št. 636 k.o..., nična;

b: Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 9.12.1991 v delu, v katerem je M. p.o. prodal M. T. v last stavbo, zgrajeno na zemljišču vl. št. 636 k.o..., nična, se zavrne;

2/: Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 30.9.1992, s katero je M. T. prodal V. d.o.o. v last nepremičnine vl. št. 636 k.o... (vse, ki so navedene v točki 1/a in 1/b), nična, se zavrne;

3/a: Ugotovi se, da je pogodba z dne 30.3.1995, s katero je M. p.o. prenesel na M. T., ta pa na V. d.o.o. pravico uporabe na parceli št. 402 vl. št. 636 k.o..., nična;

b: Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba z dne 30.3.1995, s katero je M. p.o. prenesel na M. T., ta pa na V. d.o.o.

lastninsko pravico na stavbi stoječi na parceli 402 k.o..., nična, se zavrne;

c: Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba z dne 30.3.1995 v delu, po katerem ima V. d.o.o. v brezplačnem najemu stavbno zemljišče vl. št. 636 k.o..., nična, se zavrne;

4/: Tožbeni zahtevek proti vsem trem toženim strankam na izstavitev zemljiškoknjižne listine, se zavrne.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo glede odločitev v zgoraj navedenih 2./, 3./b in c ter 4./ točki, v slednji samo kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na izdajo zemljiškoknjižne listine proti drugemu tožencu M. T. V reviziji uveljavlja vse revizijske razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi toženih strank zavrne v celoti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila, ostali dve pa sta to storili in v odgovoru na revizijo navedli, da odvetnik, ki je kot pooblaščenec tožeče stranke vložil revizijo, za to ni imel pooblastila.

Revizija je utemeljena.

Pooblastila, priloženega reviziji, res ni podpisala oseba, ki je bila po zakonu in družbeni pogodbi upravičena zastopati tožečo stranko (primerjaj: 449. člen Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS št. 30/93 do št. 6/99). Ta napaka pa je bila odpravljena s tem, da je vložitev revizije naknadno, po drugem odstavku 98. člena ZPP, odobrila oseba, upravičena za zastopanje tožeče stranke.

Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385.

člena ZPP. Pri tem ne pove, katera ravnanja sodišča naj bi to bila. To pa bi morala storiti, če je hotela izposlovati preizkus izpodbijane sodbe tudi z vidika omenjenih revizijskih razlogov. Ker tega ni storila, v postopku pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, revizijsko uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljeno.

Revizijsko sodišče pa je delno ugodilo reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava in iz tega razloga delno - v obsegu, ki izhaja iz izreka sodbe - spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je končni rezultat spora sledeč:

1/a: Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 9.12.1991 v delu, v katerem je M. p.o. prodal M. T. v last stavbno zemljišče v družbeni lastnini, vpisano pri vl. št. 636 k.o..., nična;

b: Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 9.12.1991 v delu, v katerem je M. p.o. prodal M. T. v last stavbo, zgrajeno na zemljišču vl. št. 636 k.o..., nična, se zavrne;

2/: Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 30.9.1992, s katero je M. T. prodal V. d.o.o. v last nepremičnine vl. št. 636 k.o..., navedene v točki 1/a in 1/b, nična;

3/a: Ugotovi se, da je pogodba z dne 30.3.1995, v kolikor je M. p.o. prenesel z njo na M. T., ta pa na V. d.o.o., pravico uporabe na parceli št. 402 vl. št. 636 k.o..., nična;

b: - Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba z dne 30.3.1995, kolikor je M. p.o. z njo prenesel na M. T.

lastninsko pravico na stavbi Š., stoječi na parceli št. 402 k.o..., nična, se zavrne;

- Ugotovi se, da je pogodba z dne 30.3.1995, kolikor je M. T. z njo prenesel na V. d.o.o. lastninsko pravico na stavbi 252/a, stoječi na parceli št. 402 k.o..., nična;

c: Ugotovi se, da je pogodba z dne 30.3.1995 v delu, v katerem določa, da ima V. d.o.o. v brezplačnem najemu stavbno zemljišče vl. št. 636 k.o..., nična;

4/: Tožbeni zahtevek proti vsem trem toženim strankam na izstavitev zemljiškoknjižne listine, se zavrne.

Razlogi za odločitev revizijskega sodišča, ki izhaja iz izreka sodbe, so sledeči:

K 2./ točki:

S pravnomočno sodbo, revizijsko neizpodbijano, je bilo ugotovljeno (točka 1/a), da je nična pogodba z dne 9.12.1991, s katero je M. p.o. prodal M. T. v last stavbno zemljišče v družbeni lastnini. Nična je zato, ker je bila z njo kršena prisilna določba 4. člena v času sklepanja pogodbe veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS št. 19/76 in 42/86), po kateri na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78 do št.

57/89; v nadaljevanju ZOR) določa v 460. členu, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Prodajna pogodba samo zaradi prodaje tuje stvari torej ni neveljavna. Omenjena določba pa ne velja za pogodbo z dne 30.9.1992, s katero je M. T. prodal V. d.o.o. stavbno zemljišče, ki ga na podlagi nične pogodbe z dne 9.12.1991 ni mogel pridobiti v last. Zaradi prepovedi prehoda stavbnega zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino je bil predmet pogodbe z dne 30.9.1992, v kolikor je to bilo stavbno zemljišče v družbeni lastnini, nedopusten (49. člen ZOR), za M. T. pa tudi nemogoč, ker na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice. Obe ti dve značilnosti predmeta pogodbe imata za posledico ničnost pogodbe (47. člen ZOR).

Pogodba z dne 30.9.1992 pa je nična tudi v delu, v katerem prenaša M. T. na V. d.o.o. lastninsko pravico na stavbi. Pogodba z dne 9.12.1991 je sicer veljavna glede stavbe, stoječe na stavbni parceli v družbeni lastnini. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je M. T. kupil stavbo na podlagi pogodbe o naročilu za tožečo stranko. Revizijsko sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da bi M. T. kot prejemnik naročila lahko načeloma odgovarjal samo odškodninsko, ker kupljene stavbe v skladu s pogodbo o naročilu ni odstopil tožeči stranki, ampak jo je prodal V. d.o.o. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna.

Po dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bil eden od treh sofinancerjev nakupa stavbe za tožečo stranko H. A. Ta pa je bil tudi eden od dveh ustanoviteljev tretje tožene stranke in njen zastopnik. Zato je vedel, da je M. T. kupil stavbo za tožečo stranko, pa jo je, ne glede na to kupil kot zastopnik tretje tožene stranke zanjo. Ta okoliščina pokaže, da do prodaje stavbe tretji toženi stranki ni prišlo samo zaradi nepoštenega ravnanja M. T., ampak tudi zastopnika tretje tožene stranke. To obojestransko nepošteno ravnanje pa je v takšnem nasprotju s poslovno moralo, da opredeli pogodbo z dne 30.9.1992 tudi glede prodaje stavbe kot nično (prvi odstavek 103. člena ZOR).

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pravno zmotno ugodilo pritožbama toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 30.9.1992. Zato je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča ustrezno spremenilo.

K 3./a točki:

Sodišče prve stopnje je v 3./ točki izreka sodbe ugotovilo, da je pogodba z dne 30.3.1995 nična tudi v delu o prenosu pravice uporabe parcele št. 402 na M. T. in naprej na V. d.d. Tožene stranke so se pritožile tudi zoper to odločitev. Pritožbeno sodišče o tem pritožbenem zahtevku ni odločilo. Ker tožene stranke niso predlagale izdaje dopolnilne sodbe po prvem odstaveku 339. člena ZPP, je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

K 3./b točki:

Pogodba z dne 30.3.1995 o prenosu stavbe na parceli št. 402 na M. T. zaradi pridobitve lastninske pravice ni nična iz enakega razloga, kot ni nična v ustreznem delu pogodba z dne 9.12.1991. Prodaja stavb iz družbene lastnine zaradi pridobitve lastninske pravice je bila namreč dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v tem delu zavrnilo.

Revizijsko sodišče pa je reviziji ugodilo v delu, v katerem uveljavlja tožeča stranka ničnost nadaljnje prodaje stavbe tretji toženi stranki, in sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo. Podlago za takšno odločitev daje prvi odstavek 351. člena ZOR. Ne glede na to pa bi do enakega rezultata privedle tudi okoliščine, zaradi katerih je revizijsko sodišče ugotovilo ničnost pogodbe z dne 30.9.1992, kolikor je njen predmet stavba. Omenjene okoliščine bi bile relevantne tudi za veljavnost pogodbe z dne 30.3.1995.

K 3./c točki:

Pogodbene stranke pogodbe z dne 30.3.1995 so vse tri tožene stranke. Iz prvega odstavka IV. točke pogodbe, ki se glasi: "Glede na opisano dejansko in pravno situacijo pogodbene stranke v smislu 348. člena ZOR obnovijo in nadomestijo kupoprodajno pogodbo z dne 9.12.1991 med M. p.o. in M. T. ter kupoprodajno pogodbo z dne 30.9.1992 med M. T. in V. d.o.o....", in iz celotne vsebine pogodbe izhaja, da je bil namen pogodbenih strank celovito na novo urediti njihova medsebojna pravna razmerja, nastala s pogodbama z dne 9.12.1991 in z dne 30.9.1992, in jih postaviti na drugo pravno podlago.

S pogodbo z dne 30.3.1995 so se tožene stranke med drugim dogovorile tudi, da ima V. d.o.o. v brezplačnem najemu stavbne parcele v družbeni lastnini (drugi odstavek V. točke pogodbe). Iz razlogov, navedenih zgoraj, pomeni ta pogodbena določba nadomestitev pogodbenih določb v pogodbah z dne 9.12.1991 in z dne 30.9.1992, nanašajočih se na prenose stavbnih zemljišč. Ker pa so določbe v pogodbah z dne 9.12.1991 in z dne 30.9.1992 o prenosih stavbnih zemljišč nične, je njihova prenovitev brez pravnega učinka (prvi odstavek 351. člena ZOR). Dodatno k navedenemu revizijsko sodišče opozarja še na 3. točko 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92...1/96). Iz omenjene zakonske določbe izhaja, da je treba tudi dajanje v brezplačni najem nepremičnin v družbeni lastnini opredeliti kot oškodovanje družbene lastnine. Pogodbena določba, da ima V. stavbne parcele v brezplačnem najemu, je tudi iz tega razloga nična. Glede na navedeno je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v delu, nanašajočem se na pogodbeno določbo o brezplačnem najemu stavbnih parcel, spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

K 4./ točki.

Pritožbeno sodišče ima prav, da pogodba o naročilu ni podlaga tožbenemu zahtevku proti M. T. na izstavitev zemljiškoknjižne listine, kakršno zahteva tožeča stranka. Razen tega pa izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, da je pri vseh nepremičninah, ki so bile predmet obravnavanih pogodb, v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, na kateri ima pravico uporabe prva tožena stranka. M. T. zato zahtevane zemljiškoknjižne listine ne more izdati. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo.

Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Podlaga za odločitev o stroških je bila ocena, s kakšnim delom zahtevka sta stranki spora po zaključku revizijskega postopka uspeli v vsakem od postopkov:

prvostopenjskem, pritožbenem in revizijskem. Pri tem je dodatno naložilo tožeči stranki plačilo 1/2 stroškov odgovora na revizijo drugi in tretji toženi stranka zato, ker sta v odgovoru na revizijo utemeljeno opozorili na (pozneje odstranjeno) pomanjkljivost pooblastila pooblaščencu, ki je za tožečo stranko vložil revizijo.